Dekle, ki je igralo ragbi
metoda SedonaZdravje in dobro počutje
Ko sem jo zagledal na ekranu, sem v trenutku vedel, da je nekaj narobe. Njena telesna drža, obrazna mimika in odsoten pogled so nakazovali, da je v bolečini. Mlada dekleta v zgodnjih dvajsetih letih so običajno polna življenja in energije, pri njej pa je izgledalo, kot da jo je zapustila vsa volja do življenja. Očitno je zaradi nečesa trpela.
S težavo mi je razložila, da je pred leti med igranjem ragbija tako nesrečno udarila z glavo, da je imela hujši pretres možganov. Zaradi tega je imela pogoste glavobole, omotičnost, težko se je koncentrirala in na splošno se je slabo počutila. Ti simptomi so takrat trajali skoraj pol leta.
Nedavno se je med igranjem ragbija ponovno udarila v glavo in spet imela pretres možganov. Preden me je poklicala preko Skype-a, jo spet pričela boleti glava, bila je omotična in se je slabo počutila. Skratka, ponovno simptomi pretresa možganov.
Metoda Sedona ni namenjena diagnosticiranju ali zdravljenju
Ker je to Skandinavsko dekle izpostavilo zdravstvene težave, sem ji najprej razložil, da metoda Sedona ni nadomestilo za kompetentno zdravniško pomoč in ni namenjena diagnosticiranju ali zdravljenju in tudi sam nisem kvalificiran za kaj takega. Prav tako sem ji povedal, da ji toplo priporočam, da se glede tega obrne na svojega zdravnika.
Pa vendar, z metodo Sedona lahko nasloviva le čustveni aspekt njenih težav, kar običajno pozitivno vpliva in lahko precej pripomore tudi na sam potek zdravljenja. Konec koncev, kaj je bolje čutiti med zdravljenjem? Strah, negotovost, občutek nemoči in pesimizem ali notranji mir, občutek, da se bo vse dobro izteklo in optimizem? In prav tukaj lahko metoda Sedona naredi ogromno.
Njeno trpljenje ni bilo posledica telesnih občutkov, ki jih je doživljala, temveč je posledica psihološkega konstrukta v obliki čustev, zgodb in pomena, ki ga je okoli teh telesnih občutkov nehote izgradila. In to trpljenje se lahko z metodo Sedona izpusti in tako pospeši postopek zdravljenja.
Ko mi je potrdila, da se tega zaveda in da je že bila pri svojem zdravniku, ki ji je tudi postavil diagnozo pretresa možganov in ji predpisal ustrezen tretma sva lahko pričela z izpuščanjem njenega trpljenja.
Kako se znebiti nelagodja zdravstvenih težav
Čeprav ni minilo dolgo od kar sem tej Skandinavki pomagal, se ne spomnim čisto vseh detajlov in bom tako opisal le na splošno, kako sem ji pomagal, da je izpustila trpljenje in bolečino.
Pri metodi Sedona le postavljamo vprašanja, ki nam pomagajo, da spontano izpustimo kakršenkoli omejujoč občutek. Prvi korak, ki ga v takšnih primerih naredim, je da pomagam izpustiti tista najbolj očitna čustva in občutke, ki so na površju.
Njeno trpljenje ni bilo posledica telesnih občutkov, ki jih je doživljala, temveč je posledica psihološkega konstrukta v obliki čustev, zgodb in pomena, ki ga je okoli teh telesnih občutkov nehote izgradila. In to trpljenje se lahko z metodo Sedona izpusti in tako pospeši postopek zdravljenja.
Prvi korak - občutki na površju
Dokler smo jezni, utrujeni, imamo občutek nemoči, zafrustriranosti, nas je strah, smo žalostni ali katerokoli drugo čustvo ali občutek imamo, smo težko sprejemljivi za karkoli drugega. Takšni občutki nam onemogočijo videti situacijo iz neke višje, širše, bolj odprte perspektive, kjer lahko vidimo celo situacijo skupaj z rešitvijo vred. Ko se identificiramo s temi omejujočimi občutki postanemo dobesedno njihovi ujetniki. Postanemo sami ujeti in omejeni v zgodbe, ki jih ti občutki običajno pripovedujejo.
Tako sva pričela izpuščati te bolj površinske občutke. Mislim, da je bil pri njej najbolj očiten občutek nemoči, zafrustriranosti, utrujenost od bolečin, nekaj jeze do sebe in njene situacije, prišla je še žalost in morda še kaj.
Kako sva to počela? Preprosto. Vprašal sem jo kaj čuti v tem trenutku in ko mi je odgovorila sem z osnovnimi vprašanji metode Sedona pomagal, da je to izpustila. Tako sva ponavljala ta osnovni postopek za vsak občutek, ki je prišel na površje, posebej.
Po okvirno 20 minutah takega izpuščanja se je počutila že precej bolje, bolečina se je zmanjšala, videti je bila bolj sproščena in tudi napetost na obrazu je skorajda izginila.
S tem načinom izpuščanja bi sicer lahko še nadaljevala vendar, ker je postala bolj sproščena in ker je bolečina vsaj delno popustila, sem ocenil, da lahko pričneva izpuščati globlje občutke.
Drugi korak - razgrajevanje pomena
Običajno, ko nam zdravnik postavi diagnozo in ko nam pove, da imamo pretres možganov ali da imamo raka ali da imamo to ali ono bolezen, je to dodatni psihološki šok. Vse to lahko vzbudi vrsto občutkov, ki običajno poslabšajo našo situacijo. Pričnemo se identificirati z oznako te bolezni (rak, pretres, diabetes, karkoli..) in temu dodelimo ustrezen pomen.
Ni redkost, da ko kdo prejme diagnozo iz strani avtoritete, da to občuti, kot udarec v pleksus ali kot, da bi kdo spustil neizmerno težo na njih, metaforično seveda.
Kaj pomeni, da imamo raka? Kaj pomeni, da imamo pretres možganov? Kaj pomeni, da imamo to ali ono bolezen? Ko prejmemo diagnozo se to nenehno sprašuje naš um in nam prične ponujati odgovore. Običajno ti odgovori niso ravno vzpodbudni.
Nikoli več ne bom mogel početi … Do konca življenja bom odvisen od … Umrl bom … in podobno. Skratka, um prične določevati, kaj za nas pomeni, ko “imamo”, ko “smo” neka diagnoza - ali oznaka. Kaj pomeni, da imam pretres možganov?
Ker je ta Skandinavka že poznala metodo Sedona, saj se je že tudi udeležila raznih seminarjev, sem lahko v tej fazi z njo uporabil tehnike, ki zahtevajo nekaj predznanja in izkušenj. Vendar bi jih lahko izvajala tudi z osnovnimi postopki, ki tega ne potrebujejo. Razlika je le v temu, da ti naprednejši postopki delujejo na malo globljem nivoju in tako pospešijo in poglobijo izpuščanje.
Ni redkost, da ko kdo prejme diagnozo iz strani avtoritete, da to občuti, kot udarec v pleksus ali kot, da bi kdo spustil neizmerno težo na njih, metaforično seveda.
V osnovi sem jo vprašal, kakšne misli ali občutki se ji pojavijo v povezavi s to oznako, da ima “pretres možganov”. Ko mi je odgovorila, sem jo s tistimi naprednejšimi postopki vodil, da je izpustila, karkoli se je pojavilo v povezavi z oznako “pretres možganov”.
Tukaj je bil najbolj očiten strah, da nikoli več ne bo mogla početi bolj aktivnih športov in da bo stalno imela glavobole in vrtoglavico.
Tudi ta postopek sva ponavljala okvirno 20 minut in njeno počutje se je še bolj izboljšalo. Vrtoglavica je prenehala, obraz in telo sta postala še bolj sproščena in tudi tiste črnoglede misli so utihnile. Rekla mi je, da še vedno sicer čuti nekaj glavobola, vendar daleč od tistega, kar je čutila, preden sva pričela z izpuščanjem.
Tretji korak - telesni občutki
Tudi glavobol je oznaka, ki v sebi nosi precej pomena. V sebi nosi spomin in zgodbe o naših predhodnih izkušnjah glavobola in tudi zgodbe drugih ljudi, ki smo jih slišali. Skratka, oznaka glavobol asociira na veliko psihološke prtljage in s tem naredi celo zadevo bolj gosto in težko, če se lahko tako izrazim.
Če damo oznako “glavobol” na stran, ostanejo le telesni občutki, ki jih čutimo in ti občutki niso bolečina. Bolečina je zgolj psihološka prtljaga. Je pomen, ki ga dodelimo telesnim občutkom.
Precej učinkovit in sila preprost je postopek za tako-imenovano celostno izpuščanje, ki je sila primeren ravno za telesne občutke. Pri tem postopku metode Sedona se izmenično osredotočimo najprej na telesne občutke, nato pa na praznino ali prostor v katerem občutki obstajajo. Če si to težje predstavljamo, se lahko osredotočimo tudi na del telesa, kjer ne čutimo ničesar.
Problem s telesnimi občutki je v temu, da se naš um rad osredotoča na te občutke. In na kar se um osredotoča, to raste v naši zavesti. Z drugimi besedami, bolj, ko se osredotočamo na te občutke močnejši so.
Če pa se izmenično osredotočimo najprej na občutke in nato na del telesa kjer občutkov ni in to ponavljamo nekaj časa, se zgodi, da se ti dve nasprotji oziroma pola pričneta med seboj izničevati. Telesni občutki se razblinijo.
In ravno to sem z njo počel v tem zadnjem sklopu, kolikor sva pač imela še časa do polne ure. Tako je še tisti blagi “glavobol” docela izginil.
Zaključek
Našteti koraki so le okvirni in so bili primerni zanjo in situacijo v kateri je bila. Iz izkušenj lahko rečem le, da je prvi korak (občutki na površju) najbolj univerzalno primeren za vsako situacijo. Kako naprej, ko se ti površinski občutki razčistijo, pa je odvisno od situacije in posameznika. Vendar običajno vedno pričnem z občutki na površju in nato nadaljujem globlje na zgodbe, pomen, prepričanja, identiteto ali kaj drugega, odvisno od situacije.
Kar mi je še vedno fascinantno po vseh teh letih, kar uporabljam metodo Sedona, je ravno izjemno hitra preobrazba ljudi, ki izpuščajo svoje težave. Nič kolikokrat sem videl, kako je nekdo resen, napet, trpi in je popolnoma prepričan v resničnost svojih težav. Že po nekaj minutah, se izraz na njihovem telesu in obrazu popolnoma spremeni. Vidno postanejo bolj sproščeni, pričnejo se smejati in namesto težav vidijo nove možnosti.
Tudi s to Skandinavko je bilo enako. Na začetku je bila napeta, v bolečini in zelo slabe volje, po koncu izpuščanja, je bila sproščena, nasmejana in polna upanja na prihodnost.
Kak teden kasneje sva imela še eno sejo kjer sva ponovno izpuščala njene težave s pretresom, vendar zadeva ni več bila tako “težka”. V tisti seji sva se tako lahko še bolj poglobila, da je lahko izpustila še tiste ostanke, ki so jo omejevali. Od takrat je minilo že nekaj tednov in v tem času se mi ni več pritoževala glede težav z glavoboli in vrtoglavico in je bila vedno dobre volje.
Skratka, čeprav metoda Sedona ni namenjena zdravljenju, lahko pri tem pomaga, s tem, da izpustimo vse tiste omejujoče občutke, ki onemogočajo naravni tok zdravljenja. A navkljub temu, se raje posvetujte s svojim zdravnikom. Ne pozabite, metoda Sedona ni nadomestilo ali alternativa kompetentni zdravniški pomoči. Je le koristen dodatek.