O treningu za pospeševalce
Pred dobrim tednom se je zaključil online seminar za pospeševalce opuščanja (Facilitator Training) s Hale Dwoskin-om. Seminar je bil namenjen vsem, ki se tako ali drugače ukvarjajo s pomočjo drugim (coachi, trenerji, zdravniki, duhovni voditelji in člani kakršnekoli skupine za podporo drugim) in tudi posameznikom, ki želijo poglobiti in razširiti lastno znanje in sposobnost opuščanja in ki morda želijo vsaj občasno pomagati tudi drugim.
Angleška beseda “facilitator” se na področju osebnostne in duhovne rasti pogosto uporablja in pomeni pospeševati ali olajšati kak postopek. Facilitatorji so tisti, ki pomagajo ljudem, da lažje in hitreje dosežejo, kar želijo.
Moja izkušnja je, da ko pomagaš drugim, spoznavaš njihovo naravo in s tem spoznavaš svojo naravo, postajaš bolj razumevajoč, sočuten in empatičen do drugih in tudi sebe in tako nenazadnje pomagaš tudi sebi.
Kot certificiran coach metode Sedona sem imel ta trening že pred kakim desetletjem, ko sem bil v programu za coache, in tisti trening je bil dosti bolj intenziven in je tudi trajal celo leto. Ta seminar, ki se je ravnokar končal, je trajal pet tednov in poudarek je bil, da se vsakdo nauči in izkustveno dojame vsaj tiste osnovne principe, ki so pomembni za uspešno pomoč drugim.
Seveda so ti principi kot kakšen živ organizem, ki nenehno raste in se razvija. Tako ni dovolj, da se teh principov naučimo le enkrat in jih nato “imamo”. Ne, potrebno se je stalno izpopolnjevati in nadgrajevati svoja znanja in veščine. Ta 5-tedenski seminar v tej obliki je letos potekal tretjič zapovrstjo. Prvega se žal nisem udeležil, lanskega in letošnjega pa da.
Zakaj bi se posameznik, ki ni coach, trener ali pač nekdo, ki pomaga drugim, udeležil tega seminarja? Moja izkušnja je, da ko pomagaš drugim, spoznavaš njihovo naravo in s tem spoznavaš svojo naravo, postajaš bolj razumevajoč, sočuten in empatičen do drugih in tudi sebe in tako nenazadnje pomagaš tudi sebi.
Zelo všeč mi je kako je Lester Levenson pogosto poudarjal, da je najhitrejša pot do svobode, da pomagaš do svobode drugim. Tako je ta seminar še posebej primeren za vsakogar, ki si resnično želi svobodo ne glede ali se odloči pomagati drugim ali ne.
Kako poteka takšen seminar s Hale-om?
Seminar je potekal preko Interneta, kar pomeni, da ni potrebno potovati v ZDA kjer ima običajno Hale svoje seminarje. Po eni strani je to prednost, saj je finančno in časovno bolj ugodno, po drugi strani pa smo prikrajšani za tisto osebno izkušnjo skupine, ki se zbere z določenim namenom. Seminarji v živo s Hale-om, so resnično posebno doživetje in vsakomur priporočam, da če le ima možnost, da jo izkoristi in vsaj enkrat odpotuje v Sedono v ZDA.
Lahko bi rekel, da je bil seminar sestavljen iz treh sklopov.
Prvi sklop, so bili video in avdio posnetki iz seminarja, ki je potekal pred nekaj leti in kjer je Hale obdeloval te teme, kako najbolj učinkovito pomagati drugim. Tako smo dobili dostop do okvirno 21 ur posnetkov, kjer Hale govori kako pomagati drugim in tudi demonstrira te principe na udeležencih, ki so izpostavili svoje vsakdanje težave in prosili za pomoč. Prav tako v teh posnetkih podaja praktične vaje in nasvete. Poleg posnetkov smo dobili tudi krajše priročnike v katerih so podrobno opisani vsi ti pomembni principi in postopki, ter e-knjigo o metodi Sedona.
Drugi sklop so bile redne tedenske telekonference, kjer smo imeli priložnost, da Hale-a karkoli neposredno vprašamo in tudi dobimo njegovo pomoč. Le te so potekale dvakrat tedensko po uro in pol. Vsakdo je imel priložnost, da dobi dodatno pojasnilo ali demonstracijo kako uporabiti kako tehniko ali princip in tudi, da prejme Hale-ovo pomoč glede svojega konkretnega problema.
Tretji sklop seminarja je bila vaja s partnerji. To pomeni, da smo si lahko izbrali enega ali več partnerjev oziroma so-udeležencev seminarja s katerimi smo potem vadili vse kar smo se naučili v praksi. Običajno to poteka preko Skype-a saj so običajno udeleženci iz različnih krajev po celem svetu. Tako sem tokrat imel priložnost vaditi z udeleženci iz Kanade, Avstralije, Norveške, Nizozemske in Belgije. Skratka, seminarji so tudi čudovita priložnost za spoznavanje ljudi iz najrazličnejših krajev po svetu.
Tudi metoda Sedona raste in se razvija
V zadnjih 13-ih letih, koliko se ukvarjam z metodo Sedona, je Hale marsikaj dodal, nekaj malega spremenil in kakšno zadevo tudi opustil. Metoda Sedona je namreč kot kaka škatla z orodji, ki vsebuje celo vrsto različnih orodij, ki jih lahko uporabimo za najrazličnejše primere. Kakor se razvija naše delo in tehnike, se morda sčasoma izkaže, da kako orodje ni več potrebno, pojavi se pa potreba za kakim novim orodjem. Tako je tudi metoda kot kak živ organizem, ki nenehno raste in se razvija.
Kar mi je še posebej všeč, ima Hale sposobnost, da ustvari resnično preprosta orodja, ki delujejo vse do jedra naše biti in tako lahko spreminjamo tudi najbolj globoka prepričanja in omejitve. Ker ni namen tega članka, da podrobno opišem in razložim te nove pristope, podajam le kratko informacijo.
Tokrat je predstavil nov enostavnejši pristop za celostno opuščanje (Holistic releasing), kjer opuščamo nasprotja na malo drugačen način kot smo prej. Prej smo izmenično povabili nasprotja v svojo zavest, z novim načinom, pa dopustimo, da se nasprotji raztopita druga v drugi.
Poleg tega je predstavil tudi opuščanje “ustrezanje kakemu vzorcu ali idealu”. Pogosto želimo ustrezati nekemu idealu, vzorcu, skupini ali čemerkoli. Tudi to je omejitev, ki se je lahko osvobodimo. Nato je predstavil še en nov pogled na podzavestne želje, da bi poustvarjali svoje težave in predstavil način kako lahko tudi to opustimo.
Trenutno poteka oziroma se že končuje čisto nov seminar z naslovom “Od strahu do neustrašnosti” (From Fear to Fearlessness), kjer Hale predstavlja celo vrsto novih pristopov kako se lahko trajno znebimo vseh oblik strahu.
Skratka tudi metoda Sedona nenehno raste in se razvija in se prilagaja potrebam novega časa.
Kako postati dober pospeševalec oziroma coach
Poglavitni namen tega članka je, da predstavim vsaj nekaj lastnih spoznanj o tem kako postati dober coach oziroma pospeševalec. Od kar sem pričel prakticirati metodo Sedona v letu 2005, sem imel priliko vaditi opuščanje verjetno z nekaj stotinami ljudmi, ki so tudi imeli nagnjenje, da bi pomagali drugim oziroma postali pospeševalec ali coach.
Na začetku sem seveda naredil mnogo “napak”, ko sem vodil ljudi skozi postopke opuščanja. Vendar znani pregovor pravi: “vaja dela mojstra”. Tako sem z leti vsaj največje napake prepoznal in jih odpravil.
To seveda ne pomeni, da danes napak ne počnem več. Ker je vsak človek drugačen, je naloga pospeševalca ali coacha, da se prilagodi vsakemu posamezniku najbolje kot lahko in uporablja takšen pristop pomoči, da ustreza tistemu, ki mu pomaga. Pri nekaterih posameznikih, ki imajo precej drugačen način razmišljanja in dojemanja, zna to biti izziv in včasih je težko stopiti v čevlje takšne osebe.
Kakorkoli že, sledi nekaj uvidov iz mojih izkušenj za tiste, ki šele stopajo na pot, da bi pomagali drugim.
Pomagati drugim ni isto, kot kadar nekdo pomaga nam
Kar nekajkrat sem doživel, da mi je Hale pomagal z neko konkretno tehniko oziroma pristopom, ki je bila točno tisto, kar sem potreboval v tistem danem trenutku in situaciji. Kot prejemnik pomoči se mi je zdela zadeva precej jasna, znana in tudi učinkovita. Seveda sem si tudi domišljal, da sedaj to tehniko/pristop tudi sam znam uporabiti. Hale je uporabil neko tehniko, in sam sem prepoznal za kaj gre.
Vendar, ko se je pojavila priložnost, da se situacija obrne in jaz nudim tovrstno pomoč komu drugemu, sem naenkrat doživel popolno blokado in zatemnitev. Nisem se mogel spomniti tiste tehnike in enostavno nisem vedel kaj in kako naprej. Ali pa sem se spomnil tehniko a nisem vedel kako jo učinkovito izvesti.
Občutek, da ti je nekaj znano, ni isto kot resnično znanje.
Verjetno je podoben občutek kadar smo se v šoli učili za kak izpit. Če si le bral snov iz knjige in se ti je zdelo vse skupaj znano, si lahko hitro dobil občutek, da to snov sedaj znaš. Vendar se je kasneje na izpitu izkazalo, da to ni res in da v resnici nimaš pojma o tej snovi.
Skratka to, da prepoznaš nekaj, ni isto kot resnično poznavanje le tega. Da resnično nekaj poznaš moraš to globoko zapisati v svojo zavest ali z drugimi besedami, moraš to vaditi tako dolgo, da ti ni potrebno več razmišljati o temu, temveč preprosto veš. Občutek, da ti je nekaj znano, ni isto kot resnično znanje.
Kot sem že omenil, na seminarjih sem nič kolikokrat videl in doživel, ko smo vadili opuščanje v obeh vlogah - kot prejemnik pomoči in kot dajalec pomoči, da je marsikdo v vlogi dajalca pomoči popolnoma zatajil in ni znal uporabiti ustreznih tehnik, čeprav je kot prejemnik pomoči odličen in opušča z lahkoto.
Biti odprt za povratne informacije oziroma kritiko
Pri vsakem učenju bodisi nekega konkretnega znanja ali veščine so pomembne dobre povratne informacije. Le kvalitetne povratne informacije nam omogočajo, da popravimo in izboljšamo, kar se učimo. To še posebej velja, kadar se učimo kakih veščin, kot je na primer opuščanje.
Vendar po moji izkušnji, so povratne informacije, še posebej v obliki kritike, lahko dvorezni meč. Preveč kritike, ki poudarja naše napake, nas lahko odvrne in popolnoma demoralizira.
Na seminarjih s Hale-om kjer vadimo opuščanje v parih v obeh vlogah prejemnika in dajalca pomoči, praviloma po končanem postopku opuščanja podamo le pozitivne povratne informacije v obliki dveh stavkov. To izgleda nekako takole.
Kar je zame dobro delovalo je …
Kar bi zame morda bolje delovalo je …
Tovrstna “kritika” je le pozitivna, ne poudarja napak, ampak samo pohvali kar je bilo dobro in namiguje, kaj bi lahko bilo bolje.
Ko sem začenjal z metodo Sedona, je imel Hale dva seminarja namenjena pomoči drugim, ki ju je izvajal nekaj let. To sta bila Coach Level 1 in Coach Level 2 seminarja. Tam smo za razliko od običajnih seminarjev, kjer si le v vlogi prejemnika pomoči, vadili tudi tehnike kako pomagati drugim in tam smo tudi izvajali vaje v parih, kjer po koncu postopka daš partnerju povratno informacijo.
Ti Coach seminarji so bili kar dragi in so trajali običajno tri dni. Mislim, da je bilo ali na prvem ali drugem takem seminarju, ki sem se ga udeležil. Skratka takrat sem bil še popolni začetnik in resnično nisem niti vedel kaj počnem. Prvi dan tega seminarja smo vadili eno osnovnih tehnik opuščanja.
Ne spomnim se več točno vseh okoliščin, vem le, da sem bil zaradi nečesa precej živčen in slabe volje. Ko je bila vrsta na mojem partnerju, da mi pomaga pri opuščanju, tudi on ni vedel kaj počne in na koncu postopka sem se počutil še bolj zafrustriranega in zoprnega. Tako nisem sledil priporočilu o obliki povratnih informacij in sem ga pošteno “nahrulil” in mu na dolgo in široko in predvsem sočno povedal, kako je njegov coaching zanič.
Za tem imeli odmor za kosilo. Med tem časom sem se umiril in sem tudi dojel, da sem bil preveč kritičen in nesramen do tega partnerja. No, ko sem se po kosilu vrnil v dvorano in se želel opravičiti temu gospodu sem opazil, da ga ni. Ni ga bilo tudi naslednji in tudi zadnji dan ne.
Očitno se ga je moja “kritika” tako močno dotaknila, da je zapustil seminar in od takrat ga nisem več nikoli videl, tudi na prihodnjih seminarjih ne. Skratka ta gospod je zaradi mene zavrgel precej denarja, ki ga je investiral v ta seminar in kar je še huje, je očitno opustil željo, da bi pomagal drugim. Po tem sem moral kar nekaj časa opuščati občutek krivde.
Od takrat podajam izključno povratne informacije v obliki teh zgornjih stavkov in običajno navedem le eno stvar, za katero menim, da bi pomagala partnerju, ki vadi pomaganje pri opuščanju. Dodatno pa še vprašam ali sploh želi povratne informacije ali ne.
Zanimivo je, da marsikdo ne prenese tudi pozitivne “kritike” oziroma bolje rečeno pozitivnih povratnih informacij. Tudi to marsikdo dojema kot kritiko in napad na njihov ego. Še danes se mi dogaja in se je zgodilo tudi na tem treningu za pospeševalce, da ko sem podal resnično dobronamerno povratno informacijo, o tem kaj bi lahko bolje delovalo, in pri tem sem bil resnično kar se da nežen in diplomatski, da preprosto ta oseba izgine oziroma prekine stike.
Če želimo napredovati in se resnično naučiti kakršnekoli veščine, moramo biti pripravljeni sprejeti povratne informacije in tudi kritiko.
Kaj torej narediti? Kako podati povratno informacijo, ne da bi koga užalil? Po moji izkušnji ne preostane drugega kot biti iskren in podati povratno informacijo takšno kot je, ne glede na posledice. Če bi se zlagal in povedal, da je bilo vse v redu in da je vse delovalo super in da nič ne bi bilo moglo biti bolje, je to preprosto hinavstvo in ta oseba se ne bi nič naučila. Šlo bi le za božanje ega.
Tako sem se v vseh teh letih naučil, da kadar vadim s partnerji opuščanje, da jim vedno naštejem prav vse, kar menim, da je bilo dobro pri njihovem izvajanju pomoči, in navedem le eno stvar, ki menim da je pomembna, da jo izboljšajo ali popravijo. In še to poskušam povedati čim bolj diplomatsko, pozitivno in nežno. Če oseba ni sposobna prejeti takšne resnično dobrohotne povratne informacije, je to problem te osebe.
Skratka, če želimo napredovati in se resnično naučiti kakršnekoli veščine, moramo biti pripravljeni sprejeti povratne informacije in tudi kritiko.
Gre se o osebi, ki ji pomagamo in ne o nas
Ta zadnji uvid za učinkovito pomoč drugim je zagotovo najpomembnejši. Kadar se odločimo pomagati drugim v kakršnikoli situaciji, je dobro, vsaj za čas izvajanja pomoči, dati vse lastne probleme in skrbi na stran. Enostavno, če želimo komu pomagati, ne moremo hkrati razmišljati o lastnih problemih, kaj bomo skuhali za kosilo, kako bo fino, ko bomo kasneje šli na zabavo ali pač karkoli, kar nima nobene veze s tem, kar se dogaja v tem trenutku.
Z drugimi besedami, naučiti se moramo biti resnično prisotni, poslušati moramo ne samo s svojo glavo, temveč tudi s srcem in ves svoj fokus usmeriti na osebo, ki ji pomagamo. V tem stanju ni prostora za kakršnokoli obsojanje, kakršnokoli manipulacijo ali karkoli, kar bi lahko zmotilo proces pomoči.
Naučiti se moramo biti resnično prisotni, poslušati moramo ne samo s svojo glavo, temveč tudi s srcem in ves svoj fokus usmeriti na osebo, ki ji pomagamo.
Naša vloga ni, da bi kakorkoli usmerjali ali dirigirali proces izpuščanja omejitev, temveč se le odzivamo na kar oseba, ki ji pomagamo, izpostavi.
Skratka, naša naloga je, da ustvarimo varno okolje, da se proces opuščanja dogaja samodejno in spontano. To pomeni, da damo svoj ego na stran, se popolnoma sprostimo in prepustimo toku.
Kot začetnik smo včasih lahko precej ne-sigurni vase, v proces, kaj početi, kako početi in morda imamo kopico dvomov. Vse to seveda le ovira proces. Zato je dobro čim več vaditi pomoč pri opuščanju drugim. S tem pridobivamo izkušnje, pričenjamo bolj zaupati vase in v proces in kaj hitro ugotovimo, da je precej lažje pomagati iz tega sproščenega stanja in iz notranje modrosti in znanja, kot pa iz čisto intelektualnega in razumskega nivoja.
Hale dostikrat poudarja kako je bolje izvajati pomoč pri opuščanju le intuitivno, a po moji izkušnji to velja le kadar imamo trdno podlago. Lahko bi rekel, da zajeten delež ljudi, ki šele spoznavajo opuščanje in nimajo dolgoletnih izkušenj, meni, da lahko “intuitivno” počnejo karkoli. Tako namesto, da bi sledili preizkušenim procesom, oziroma scenarijem vprašanj, ki izkustveno in preizkušeno delujejo, si pričnejo izmišljati svoja vprašanja, ki niso ravno v pomoč ali celo precej zmotijo proces.
Pomoč z opuščanjem lahko namreč izvajamo na dva načina. V delovnih zvezkih, knjigi in na seminarjih je Hale do sedaj predstavil na stotine procesov oziroma scenarijev vprašanj, ki jih lahko uporabljamo v najrazličnejših situacijah. Torej lahko le izberemo primerni proces oziroma scenarij in le beremo vprašanja. Tovrstno pomoč lahko izvaja kdorkoli in je le malo možnosti, da bi naredili kaj narobe.
Drugi način je, da dejansko izvajamo pomoč intuitivno in spontano in le sledimo kar oseba, ki ji pomagamo, izpostavi. Vendar za ta način opuščanja po moji izkušnji resnično potrebujemo precej izkušenj. Ne samo, da moramo poznati dovolj vnaprej pripravljenih scenarijev oziroma procesov, temveč moramo poznati tudi principe v ozadju. Ko poznamo te globlje principe in jih tudi sami prakticiramo v vsakdanjem življenju, šele takrat lahko resnično pomagamo na ta intuitiven, bolj naraven in spontan način. Bolj ko se pričnemo zavedati lastnih omejitev, prepričanj, vedenjskih vzorcev in drugih elementov kako deluje naš um, bolj smo sposobni tudi pomagati drugim.
Skratka poanta tega nasveta je, da za bolj uspešno pomoč drugim, je dobro, da sami čim bolj presežemo svoj lastni um. Lažje pomagamo drugim, ko smo resnično prisotni in ko je um v popolni tišini. Seveda do tega ne pridemo le z razmišljanjem in domišljanjem kako lahko pomagamo drugim, temveč je dobro, da to dejansko vadimo.
Na začetku se bo verjetno um precej vtikal, morda bomo nervozni, morda sem ter tja ne bomo vedeli kaj narediti, morda bomo kdaj dvomili vase, morda bomo kdaj tudi obsojali našo stranko, morda bomo kdaj mislili, da je naša stranka trd oreh, morda bomo kdaj težko vzdrževali pozornost, in še in še. Vendar vse to lahko pomaga, da tudi sami prepoznamo lastne omejitve in jih tudi presežemo.
Če vedno naredimo le najbolje kar lahko v danem trenutku, je to precej bolje, kot da ne bi naredili nič.
Zaključek
Na prvi pogled se morda zdi, da je izvajanje pomoči s pomočjo metode Sedona sila preprosto in da lahko tudi sami to počnemo. Po eni strani je to sicer res, po drugi pa tudi ne. Metoda Sedona ni le en proces s štirimi vprašanji, temveč je na stotine procesov (ali scenarijev vprašanj). Sama vprašanja oziroma ti procesi niti niso tako zelo pomembni, po moji izkušnji. Bolj je pomemben princip izza vprašanj. Vsako vprašanje ima svoj namen. Ko se pričenjaš zavedati teh namenov in principov izza vprašanj, jih lahko tudi prilagodiš dani situaciji.
Da torej uspešno pričnemo pomagati drugim pri opuščanju z metodo Sedona, se moramo zavedati, da je tu ogromno znanj in veščin. Morda nekatera ta znanja in veščine že obvladamo do neke mere, vendar je po navadi vedno kaj več, kar se še lahko naučimo.
Če izhajamo iz stališča, da že vse vemo o neki zadevi, je naš um zaprt in težko se naučimo kaj novega. Če pa se odpremo vsaj za možnost, da še ne vemo vsega in se lahko naučimo nekaj novega, takrat postane um precej bolj sprejemljiv za nova znanja in veščine. Če se torej odpremo za možnost, da je izvajanje pomoči z metodo Sedona, nekaj, kar čeprav na prvi pogled izgleda sila enostavno, je kljub temu nekaj kar se lahko še bolj naučimo, takrat bomo napredovali dosti hitreje.
Pomagati drugim ni isto, kot kadar nekdo pomaga nam - pomoč drugim je druga veščina, kot kadar nekdo pomaga nam.
Naš pogled je drugačen od pogleda drugih. Sebe vidimo drugače, kot nas vidijo drugi. Na treningih Aikida nam trener običajno pokaže neko tehniko, ki jo nato vadimo. Pogosto verjamem, da naredim tehniko točno tako, kot mi je trener pokazal, a običajno je to le občutek in daleč od resnice. Tu je kopica drobnih detajlov, ki jih mimogrede spregledam. Ko tako ponovim tehniko in me trener opazuje, mi poda celo vrsto stvari, ki sem jih naredil narobe.
Tako si poskušam zapomniti in popraviti svojo tehniko. Sčasoma se moje izvajanje tehnike prične približevati temu, kar je trener dejansko pokazal in po nekaj deset, sto ali tisočih ponovitvah pričenjam spoznavati to tehniko na nekem drugem, globljem nivoju. Seveda se moja tehnika izboljšuje, a to le kadar si dovolim sprejeti povratne informacije in jih vključiti v svoje izvajanje tehnike.
Biti odprt za povratne informacije oziroma kritiko - le s povratnimi informacijami lahko izboljšamo svoje veščine.
Tudi na Aikidu imamo celo vrsto tehnik. Trener reče mojemu partnerju naj me napade z nekim določenim napadom, jaz pa naj naredim neko določeno tehniko. Če pričnem razmišljati kateri napad bo in kaj točno moram potem narediti, sem že zamudil in bom po domače “fasal”. Če si moram v umu predstavljati kaj vse moram narediti, v kakšen stav se moram postavit, kako postavit roke, kaj potem in kaj še kasneje, je to v praktični in realni situaciji prepozno.
Vsi gibi v katerikoli borilni veščini morajo biti samodejni, brez razmišljanja. V borbi enostavno ni časa, da bi razmišljali o nasprotniku, o sebi ali čemerkoli. Vse se mora zgoditi samodejno. Da pridemo do tega, sicer pričnemo z razmišljanjem, vadimo gibe, v umu uporabljamo korekcije na osnovi povratnih informacij, a sčasoma mora vse to postati samodejno. Iz uma se mora prenesti v telo. Šele takrat postanejo naše tehnike učinkovite. Šele takrat smo lahko resnično prisotni in se samodejno in ustrezno odzovemo.
Gre se o osebi, ki ji pomagamo in ne o nas - Kadar pomagamo drugim, je dobro pozabiti nase in svoje probleme in biti popolnoma prisoten.
Toplo priporočam seminarje Hale-a, ki so namenjeni pospeševalcem, coachem, trenerjem in drugim, ki se ukvarjajo s pomočjo drugim. Tudi če ne uporabljate metode Sedona temveč kako drugo metodo za pomoč drugim, vam bodo Hale-ovi seminarji zelo koristili.