Hale Dwoskin
Hale Dwoskin in njegova življenjska zgodba
Hale Dwoskin je avtor knjige Metoda Sedona: Vaš ključ do trajnega zadovoljstva, uspeha, miru in dobrega čustvenega počutja, ki je bila na seznamu najbolje prodajanih knjig časnika New York Times. Dwoskin je izvršni direktor in vodja usposabljanja pri organizaciji Sedona Training Associates, ki poučuje metodo Sedona in ima svoj sedež v Sedoni v ameriški zvezni državi Arizona. Dwoskin je soustanovitelj tega podjetja, ki je bilo ustanovljeno leta 1996. Podjetje si je zadalo nalogo, da bo organiziralo tečaje tehnik čustvenega opuščanja, ki jih je izumil Dwoskinov mentor Lester Levenson.
Hale Dwoskin je predavatelj mednarodnega formata in ugleden član učnega osebja pri Inštitutu Esalen in Inštitutu Omega. Že več kot petindvajset let redno poučuje posameznike in podjetja v Združenih državah, Veliki Britaniji in Severni Irski in jih seznanja z metodo Sedona. Od zgodnjih 90-ih let prejšnjega stoletja vodi tudi usposabljanja za učitelje te metode in individualno poučevanje na izpopolnjevalni stopnji. Z Lesterjem Levensonom sta soavtorja knjige Sreča je zastonj – in lažje dosegljiva, kot si mislite, ki je izšla v petih delih.
Sedona Training Associates je izobraževalna ustanova, ki je bila ustanovljena z namenom, da posreduje Levensonove praktične in izjemno učinkovite tehnike za odstranjevanje posameznikovih osebnih blokad na poti k izobilju, zdravju, sreči in uspehu; to je bila tudi želja Lesterja Levensona. V skoraj treh desetletjih poučevanja tečaja Sedona metode je bilo že na tisoče ljudi po vsem svetu deležnih koristi, ki jih prinaša ta metoda. Organizacija trenutno prireja seminarje v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Veliki Britaniji, Vzhodni in Zahodni Evropi in na Japonskem. Izdaja tudi avdio programe, ki jih razpošilja po vsem svetu, in tiska tromesečni bilten z imenom Release (Opuščanje).
Sledi zgodba Hale Dwoskina, ki je vzeta iz knjige Metoda Sedona: Vaš ključ do trajnega zadovoljstva, uspeha, miru in dobrega čustvenega počutja (Sedona Press, September 2003).
Leta 1976 sem srečal Lesterja Levensona, človeka, ki je ustvaril metodo Sedona in ki je kasneje postal moj mentor. Takrat sem bil goreč, a malce zmeden iskalec in sem obiskal že številne seminarje učiteljev z Vzhoda in Zahoda. Treniral sem različne discipline, ki so se osredotočale na telo, na primer jogo, tai-ji quan in shiatsu. Aktivno sem se udeleževal številnih tečajev za osebno rast in se usposabljal na Erhardovih seminarjih (EST), seminarjih s področja Aktualizma, seminarjih Theta in tistih, ki so prakticirali Rebirthing. Na njih sem doživel mnogo lepega in slišal ter razumel, vsaj na intelektualni ravni, veliko zelo uporabnih konceptov. Kljub temu sem se počutil nepopolnega. Hrepenel sem po preprostemu in učinkovitemu odgovoru na nekaj pomembnih vprašanj, ki so me mučila, na primer: Kaj je smisel mojega življenja? Kaj je resnica? Kdo sem? Kako se lahko pomirim in se sprijaznim s svojim življenjem? Veliko tega, kar sem slišal in izkusil, je samo poglabljalo ta vprašanja. Videti je bilo, da nihče nima resnično zadovoljivih odgovorov. Prevladovalo je tudi močno, skoraj univerzalno prepričanje, da je osebna rast trdo delo, ki zahteva, da razgališ svojo dušo ter podoživljaš boleče, nerazrešene probleme.
Vse to se je spremenilo, ko mi je na mojo veliko srečo prekrižal pot Lester Levenson. Tega izjemnega človeka sem srečal na seminarju, ki ga je vodil znan predavatelj. Lester je bil njegov gost na predavanju. Tistega dne nas je šla skupina udeležencev seminarja skupaj na kosilo. Lesterjevo vedenje se mi je že takoj od začetka zdelo izjemno. Bil je popolnoma umirjen in uravnoteženega uma. V svoji koži se je očitno zelo dobro počutil. Bil je skromen in z njim se je bilo lahko pogovarjati. Vsakogar je obravnaval kot prijatelja, tudi mene, čeprav sem bil zanj popoln neznanec. Jasno je bilo, da je že zaključil svoje iskanje, saj je dobil odgovore na svoja vprašanja. Vedel sem, da moram o njem izvedeti še kaj več.
Ko sem Lesterja vprašal, s čim se ukvarja, me je povabil na seminar, ki je potekal naslednji vikend. O njem mi je bil pripravljen povedati samo to, da bo »skupina ljudi posedala okoli mize in opuščala.« Nisem prav vedel, kaj naj bi »opuščanje« pomenilo. Vedel pa sem, da je to prava stvar, če me to početje lahko vsaj približno usmeri h kvalitetam, ki jih je tako živo poosebljal Lester. Zaupal sem svoji intuiciji in se pri priči prijavil na seminar.
Tisti vikend sem bil v bistvu v enakem položaju, kot ste ta hip vi. Nameril sem se podati na popotovanje v neznano in bil sem malce zaskrbljen. Nisem vedel, v kaj se spuščam. Ker pa sem se udeležil že tolikih seminarjev, sem čutil tudi zdravo mero skepse. Pričel sem se spraševati: »Ojoj, bo to spet eno od tistih razočaranj na moji poti?«
Ko pa se je tečaj začel, sem lahko opazoval sebe in druge udeležence, kako z neverjetno lahkotnostjo in hitrostjo odmetavamo prepričanja in omejitve, ki smo se jih dolgo oklepali, ne da bi pri tem morali podoživljati neprijetne dogodke ali poslušati življenjske zgodbe.
Skorajda čez noč sem spoznal, da sem našel to, kar sem iskal. Globoko v sebi sem tudi začutil, da sem se rodil zato, da bom to tehniko uporabljal in jo delil s celim svetom. Nikoli nisem omahoval in še danes mislim enako. V zadnjih šestindvajsetih letih sem bil priča, kako je na tisoče ljudi spremenilo svoja življenja na radikalen, a obenem blag način. Svoja življenja so izboljšali zgolj s tem, da so se naučili uporabljati eno samcato, elegantno preprosto, a vendarle izjemno učinkovito metodo.
Kako je opuščanje vplivalo na moje življenje
Že od začetka sem se počutil, kot da sva z Lesterjem dobra stara prijatelja. Njegova osebnost in učenje sta me tako privlačila, da sem enega za drugim opravil vse tri tečaje, ki jih je vodil: osnovnega novembra, izpopolnjevalnega v januarju in tečaj za inštruktorje v februarju. Hitel sem se naučiti vsega, kar se je dalo. Skupaj z Lesterjem sem začel uresničevati njegovo namero, da bi svoja dognanja podelil s celim svetom.
Delo z Lesterjem mi je omogočilo, da sem z njim preživel več časa, opazoval njegovo delovanje in njegov način soočanja z neizogibnimi življenjskimi izzivi. Moj prvi vtis o njem se je samo še poglobil. Najin odnos sva gradila tudi z dolgimi pogovori v kavarnah. Izredno rad se je ob kavici pogovarjal z ljudmi in tak je ostal skoraj čisto do konca svojega življenja. Pogosto je dejal: »Mojo pisarno predstavljata moja aktovka ter najbližji lokal z dobro kavo.« Najina srečanja so bila vedno malce komična in včasih tudi polna razočaranja zame, saj sem vedno mislil, da se je potrebno pogovarjati o Resnici, Lester pa je prav vsakič preusmeril najin pogovor na karseda vsakdanje zadeve. A vendarle sem ob vsakem najinem srečanju bolje razumeval in spoznaval resnico, četudi nisva o tem spregovorila niti besedice. Lester je bil živi primerek tega, kar je učil, ni pa bil pridigar. To mi je pomagalo odkriti, da imamo prav vsak trenutek možnost opustiti stvari in izkusiti večjo svobodo. To je praksa, ki se je držim še danes.
Bil sem tako zavzet, da sem začel v dnevni sobi svojega stanovanja v Upper West Side-u organizirati podporne skupine za ljudi, ki so uporabljali metodo Sedona. Ni trajalo dolgo, da sem spoznal, da moram še dozoreti in osebnostno zrasti, preden bom lahko bistveno pomagal Lesterju in njegovi hitro rastoči organizaciji. Odločil sem se, da mu bom pomagal kot prostovoljec in aktivni udeleženec in ne kot uslužbenec. Ob tem sem še naprej raziskoval, kako lahko opuščanje vpliva na moje vsakdanje življenje.
Kmalu potem sem ustanovil svoje lastno podjetje za prodajo nakita. Uspehi na tem področju so mi omogočili delati samo polovični delovni čas. V preostalem času sem intenzivno preučeval svoje življenje in proces opuščanja. Nadaljeval sem s posli in z občasnim sodelovanjem z Lesterjem vse do leta 1981. Ko sem uporabljal metodo Sedona pri poslih in v svojem zasebnem življenju, sem postal čedalje bolj prepričan, da je to tehnika, ki lahko pomaga vsakomur.
V poznih 70-ih letih prejšnjega stoletja se je Lester preselil v Arizono. Razen preko njegovega metode, ki sem jo izvajal, sem imel v tem obdobju le občasne stike z njim, a tudi ti bežni stiki so močno vplivali na moje življenje.
Leta 1981 sem prejel povabilo na usposabljanje inštruktorjev v Phoenixu. S tem seminarjem se je pričela nova faza najinega sodelovanja. V meni se je tudi ponovno prebudila želja, da bi tesneje sodeloval z Lesterjem pri širjenju njegove metode po svetu. V New Yorku sem začel prirejati redne delavnice za ljudi, ki so že zaključili začetni tečaj metode Sedona ter večkrat letno letel v Arizono na dodatno usposabljanje ter na tedenske ali celo desetdnevne intenzivne vaje. Vodenje delavnic in sodelovanje na usposabljanjih in intenzivnih vajah je še poglobilo mojo uporabo metode Sedona. V sebi in v prijateljih, ki so se prav tako udeleževali teh srečanj, sem opazil globoke in temeljite spremembe.
V tem obdobju sem se odločil, da bom aktivneje in za poln delovni čas posegel v svet podjetništva. Krajše obdobje sem delal v očetovi nepremičninski agenciji, kjer sem prodajal industrijske nepremičnine v New Yorku in okolici. Vendar se mi je zdelo, da to delo ni zame. Nato sem se zaposlil pri firmi na Manhattnu, ki je prodajala lastniška stanovanja v blokih. Zelo hitro sem ugotovil, kako uporabiti metodo Sedona, da bi izboljšal svoje prodajne sposobnosti. V kratkem sem postal eden vodilnih prodajalcev v podjetju. Nekaj časa sem užival v tem delu, nato pa se je pojavila priložnost, da se pridružim bratu pri ustanavljanju investicijskega oddelka v očetovem nepremičninskem podjetju. Z velikim elanom sem se lotil dela na novem področju. Prodajal sem pisarniške zgradbe, nakupovalna središča in druge nepremičninske zadeve.
V tem obdobju sva z bratom postala prijatelja, kar prej nikakor nisva bila. Lahko sem opustil staro »prtljago«, ki sem jo nosil v spominu na najino prejšnje skupno življenje. Postala sva neprekosljiv poslovni par. Vendar se je ves čas ponavljal isti problem: vedno sva pričela več poslov, kot sva jih dejansko pripeljala do konca. Nekega dne me je povsem nepričakovano poklical Lester in me povprašal, kako mi gre. Razložil sem mu, kaj se dogaja. Rekel je samo en stavek, ki pa je popolnoma obrnil na glavo najino razmerje med pričetimi in zaključenimi posli in je še naprej pozitivno vplival na mojo poslovne kariero. Dejal je samo: »Kopiči denar v banki in ne v svoji glavi«. Ne da bi mu razlagal podrobnosti, je v črno zadel način razmišljanja, ki ga ima večina prodajalcev – vključno z menoj – in sicer to, da »kopičimo denar v svojih glavah oziroma mislih«. Tako navdušeno sem si predstavljal, kako čudovito bo, ko bom zaključil kak posel, da sem dejansko zanemarjal njegovo sklepno etapo. Čim pa sem začel stvari opuščati, namesto da bi puščal domišljiji prosto pot, sva z bratom začela zaključevati veliko več poslov.
Naslednjo pomembno lekcijo o opuščanju sem dobil, ko sem prejel seznam devetih nakupovalnih centrov od nezanesljivega posrednika, kakršnim v naši stroki pravimo »xerox posredniki«. To so ljudje, ki dobijo sezname nepremičnin od drugih posrednikov, jih nato prekopirajo in jih razpošljejo drugim posrednikom in naročnikom. Ne zdi se jim potrebno, da bi preverili podatke ali stopili v stik z lastnikom nepremičnine ali njegovim zastopnikom.
Kopijo tega seznama sem poslal eni svojih boljših strank in takoj dobil nazaj kot iz puške izstreljeno ponudbo po nekaj manj kot največji možni ceni za tako nepremičnino. Prijetno vznemirjen sem takoj poklical človeka, za katerega sem mislil, da je pooblaščeni agent za prodajo. Na svojo grozo sem odkril, da je ta človek Xerox posrednik in da se mu niti sanjalo ni, kako naj stopi v stik s pravim lastnikom.
Ugotovil sem, da nimam nobene druge izbire, kot da stvar izpustim iz rok. To sem tudi storil. Izpraznil sem svoj um in opustil vsa čustva v zvezi z nastalo situacijo, dokler nisem prišel do točke, kjer mi je bil sprejemljiv vsakršen izid posla. A že naslednji telefonski klic v našo pisarno je bil od pooblaščenega zastopnika za prodajo prej omenjenih nepremičnin, ki se je slučajno odzval na reklamo, ki smo jo pred kratkem objavili v časopisu Wall Street Journal. Ko nam je ponudil pravico trženja prav teh nepremičnin, ki so bile na seznamu Xerox posrednika, sem se skoraj onesvestil.
To je samo eden od mnogih dogodkov, ki so me prepričali, da stavek, ki ga je Lester nekoč izustil, povsem drži: »Celo nemogoče postane čisto mogoče, če opustiš prav vse v zvezi s to zadevo.«
Pravilno uporabo metode Sedona sem lahko vadil tudi takrat, ko sem zaključeval posle. Pri zaključevanju nekaterih večmilijonskih pogodb so skušali mene ali druge ogoljufati tako, da so pred podpisom navajali povsem drugačne podatke od tistih, za kar smo se prvotno dogovorili, namesto da bi preprosto podpisali dokumente in si izmenjali čeke. To so bili napeti trenutki, kajti veliko denarja je bilo na tehtnici. Ker sem v takih trenutkih opuščal čustva, sem vedel, kdaj naj bom tiho, kar je za nepremičninskega posrednika zelo težko. Vedel pa sem tudi, kdaj se moram postaviti za pravično stvar. Finančne nagrade so zato presegala vsa moja pričakovanja.
Do začetka leta 1987 sem prihranil dovolj, da sem se lahko preselil v Arizono in se ponovno pridružil Lesterju. Želel sem mu pomagati pri širjenju njegove čudovite tehnike po svetu. Na veliko razočaranje mojega brata in očeta sem se preselil v Phoenix in poln delovni čas delal kot prostovoljec v Lesterjevi neprofitni organizaciji, Inštitutu Sedona. Lotil sem se vsega, kar je bilo potrebno storiti, da bi se vedenje o tej metodi razširilo. Večino preostalih let Lesterjevega življenja sem tesno sodeloval z njim pri izpolnjevanju njegovega poslanstva in skoraj popolnoma brez finančne kompenzacije. Ni mi bilo mar, da sem delal zastonj, saj sem lahko videl, koliko dobrega sem počel in kako sem pri tem tudi sam osebnostno rasel.
Leta 1989 me je Lester prosil, če se lahko preselim v Sedono, da bi mu pomagal prodati nekaj nepremičnin, ki so bile v lasti organizacije, diplomantom programa Sedona. Na ta način je želel dobiti kapital za nadaljnje projekte.
V Sedoni sem prvič srečal svojo kasnejšo ženo Amy. Videl sem jo na treningu karateja in takoj spoznal, da bo igrala posebno vlogo v mojem življenju. Naslednji dan sem jo povabil na zmenek, a je takrat že hodila z drugim. Prosila pa me je za posetnico, za vsak slučaj, če bi se stvari spremenile. Nekaj mesecev kasneje me je poklicala in končno sva šla na prvi zmenek. To je bilo v sredo in v soboto se je že vpisala na tečaj metode Sedona.
Danes imava z Amy čudovito, ljubeče partnerstvo. V začetku je bilo burno. Ko sva se začela dobivati, so Amy še zanimali drugi moški, zato sem moral še veliko opustiti, da je na koncu izbrala prav mene.
Tudi po poroki sva se še včasih sporekla, kar je čisto normalno, in se dogaja še danes. Ker pa oba uporabljava metodo Sedona, preprosto opuščava stvari, ki povzročajo najina nesoglasja. Tako postaja najin odnos čedalje boljši in bolj ljubeč.
Do zgodnjih 90-ih let prejšnjega stoletja je moje sodelovanje z Lesterjem dozorelo do take stopnje vzajemnega zaupanja in spoštovanja, da se je odločil, da mi preda avtorske pravice za vsa njegova učenja. Prosil me je, naj nadaljujem z njegovim delom. Organizacijo, ki jo je ustanovil v ta namen, sem vodil še dve leti po njegovi smrti. Leta 1996 sem ugotovil, da bi bilo mnogo bolj učinkovito, če bi skupaj z Amy ustanovila novo podjetje. Tako je nastal Sedona Training Associates. Preko njega širiva vedenje o metodi Sedona v še večjem obsegu po vsem svetu.
Pri procesu opuščanja je name naredilo največji vtis to, da mi je podaril občutek neomajnega miru, zadovoljstva, radosti in umirjenosti. Ne glede na to, kaj se dogaja okoli mene, me ti občutki vselej spremljajo. To ne pomeni, da ne doživljam več vzponov in padcev, ampak Lester je vedno dejal: “Ta metoda res sprazni kupico tvojih težav do dna.” Iz lastnih izkušenj vem, da se mi nekoč vrhunska izkušnja sedaj zdi nekaj popolnoma normalnega, vsaki pa sledi nova, še višja. Pojma nimam, kako visoko bo še šlo, a se že veselim, da bom to spoznal.