Lester Levenson
Kako je Lester Levenson ustvaril metodo Sedona in si z njo rešil življenje
Lester Levenson, fizik in uspešen poslovnež, je bil človek, ki je zmagal v največji življenjski preizkušnji. Leta 1952, ko je bil star dvainštirideset let, je dosegel vrhunec uspešnosti, a vendarle je bil nesrečen in zelo bolan človek. Pestile so ga številne tegobe, od depresije do povečanih jeter, ledvičnih kamnov, obolele vranice, zakisanosti organizma in želodčnih čirov, ki so že prebili trebušno steno ter povzročali številne rane. Bil je tako slabega zdravja, da so zdravniki dvignili roke od njega. Po drugem infarktu so ga poslali umret v njegovo razkošno stanovanje na ulici Central Park South v New Yorku.
Lester je bil človek, ki je ljubil izzive. Namesto da bi vrgel puško v koruzo, se je odločil natančno preučiti samega sebe in se dokopati do odgovorov na vprašanja o vzrokih svojih težav. S pomočjo svoje izjemne odločnosti in moči koncentracije se je uspel prebiti skozi svoj zavestni um in najti to, kar je iskal. Odkril je odločilno orodje za osebno rast – način, kako se da odpraviti vse omejitve, ki si jih človek sam postavlja. Nad tem odkritjem je bil tako navdušen, da ga je intenzivno uporabljal tri mesece. Proti koncu tega obdobja je njegovo telo že popolnoma ozdravelo. Dosegel je stanje globokega miru, ki ga je obdržal vse do svoje smrti 18 januarja 1994.
Lester začne svoje odkritje deliti z drugimi
Lester je odkril, da smo vsi brezmejna bitja in da nas omejujejo zgolj predstave mej, ki jih nosimo v lastnih glavah. Te predstave niso resnične. In ker niso resnične, jih je moč zlahka opustiti, jim dati »odpoved«. Iz lastne izkušnje se je naučil, da ne samo da lahko izvaja to tehniko sam, ampak da jo lahko posreduje tudi drugim. Začel je delati z ljudmi, najprej v majhnih skupinah ali s posamezniki.
Ker je prišel do teh odkritij tako hitro in brez opozorilnih znakov ali predpriprave, ni našel pravih besed, da bi opisal vse, kar je spoznal in doživljal. Pomoč je najprej iskal v Svetem pismu. Spoprijateljil se je s številnimi evangeličanskimi duhovniki. Nato je prebiral številne knjige iz zahodne in vzhodne duhovne tradicije in iskal primerno izrazoslovje. Na koncu se je odločil za svoj lasten način opisovanja svojih odkritij in posredovanja teh izkušenj drugim.
Lester je trdno verjel, da osebna rast ni odvisna od zunanjega vira in tudi ne od kakega učitelja. In čeprav tega ni želel, so ga številni začeli obravnavati kot svojega guruja, saj so v njegovi bližini občutili vzvišeno radost. Njegovi protesti niso zalegli. Leta 1973 je ugotovil, da bo svoje ugotovitve moral strniti v sistem, ki ga bo mogoče posredovati drugim preko za to usposobljenih učiteljev, brez njegovega sodelovanja. Svojo izredno učinkovito tehniko za osebno rast je oblikoval v sistem za samopomoč, ki ni nikakršna religiozna ali duhovna sekta. Ta sistem se danes imenuje metoda Sedona.
Kaj je odkril Lester…
V njegovih besedah…
Bil sem na koncu. Rečeno mi je bilo, da ne smem narediti niti enega koraka če to res ni neizmerno pomembno zaradi možnosti, da se vsak trenutek zgrudim in umrem.
To je bilo grozno, šokantno, da vam je rečeno, da ne smete biti več aktiven po temu, ko ste celo življenje bili tako aktivni. To je bilo res grozno.
Preplavil me je neizmeren strah, da se lahko vsak trenutek zgrudim in umrem. To me je spremljalo dneve. Šel sem skozi resnično grozeno, nizko, obdobje v objemu intenzivnega strahu pred smrtjo ali, da bom postal pohabljenec do konca svojega življenja in, da ne bom mogel biti več aktiven. Kako naj ravnam s tem in s seboj. Čutil sem, da življenje ne bi bilo več vredno.
To me je pripeljalo do odločitve: “Ali bom prišel do odgovorov ali pa se bom odstranil s te zemlje. Tega mi ne bo naredila kap!” Imel sem tudi lep in lahek način, da to storim. Imel sem morfij, ki so mi ga dali zdravniki za moje boleče napade ledvičnih kamnov.
Po nekaj dnevih neizmernega strahu pred smrtjo, sem nenadoma spoznal, “Še vedno živim. Dokler živim, je upanje. Dokler živim, se morda lahko izvlečem iz tega. Kaj naj naredim?”
Torej, vedno sem bil zelo pameten, vedno sem bil odličnjak. Priboril sem si celo štiriletno štipendijo na univerzi Rutgers v času, ko so bile štipendije zelo redke in podvržene zelo tekmovalnim preizkusom. Vendar kaj mi to koristi? Nič! Tukaj sem z vso svojo bistrostjo, a tako ubog in preplašen.
Nato sem si rekel: “Lester, ne samo da nisi pameten, si prav butast! Butast! Butast! Nekaj je narobe v tvojem umu. Z vsem svojim znanjem, si prišel do tega dna! Odvrzi vse to znanje, ki si ga tako vestno nabral iz filozofije, psihologije, socialnih ved in ekonomije! Ne pomaga ti prav nič! Začni z nule. Ponovno začni s svojim iskanjem odgovorov.”
In iz skrajnega obupa in intenzivne želje po izhodu – želje, da nebi umrl, sem se pričel spraševati: “Kaj sem? Kaj je ta svet? Kakšen je moj odnos do njega? Kaj želim od njega?”
“Srečo.”
“Torej, kaj je sreča?”
“Biti ljubljen.”
“Vendar saj sem ljubljen. Poznam nekaj zelo zaželenih lepih, očarljivih in pametnih deklet, ki me želijo. In imam spoštovanje mojih prijateljev. Vendar sem nesrečen!”
Čutil sem, da je najbolj sorodna sreči ljubezen. Tako sem pričel pregledovati in podoživljati svoje pretekle ljubezenske odnose in iskal mesta kjer je bilo tisto malo sreče, ki sem jo imel. Pričel sem se spominjati in secirati svoje vrhunce v ljubezni.
Nenadoma sem dobil namig, da ko sem sam ljubil sem imel najmočnejši občutek!
Spomnil sem se nekega večera, čudovitega blaženega večera v gorah, ko sem kampiral z Virginijo. Oba sva ležala v travi tako, da sem imel roko okoli nje in sva gledala v nebo. Nirvana, popolnost vrhunca sreče je bila prav tu. Čutil sem kako čudovita je ljubezen do Virginije! Kako čudovito je poznavati vso to naravo! Kako popolno okolje!
Nato sem videl, kako je bila moja ljubezen do nje razlog tej sreči! Ni bila lepota okolja ali to, da sem z Virginijo.
Nato sem nemudoma obrnil zadevo. O, kako je bilo čudovito, ko me je ona ljubila! Spomnil sem se trenutka, ko je ta čudovita in očarljiva ženska povedala svetu, da odobrava Lesterja, da ljubi Lesterja – in sem čutil ta čudoviti občutek odobravanja. Vendar slutil sem, da ni bil tako mogočen, kot kar sem ravnokar odkril. To ni bil trajen občutek. Bil je le za trenutek. Da bi imel ta občutek ves čas, bi morala stalno govoriti to.
Torej to trenutno odobravanje ega ni bilo tako mogočno kot občutek ljubezni do nje! Dokler sem jo ljubil, sem se počutil srečnega. A ko je ona ljubila mene, so bili le trenutki sreče, ko mi je dajala odobravanje.
V nadaljnjih dnevih premišljevanja se mi je postopno razodelo, da je to pravilno! Bil sem bolj srečen, ko sem jaz ljubil njo, kot kadar sem dobil trenutno zadovoljitev ega, ko je ona ljubila mene. Njena ljubezen do mene je bila trenutni užitek, ki je zahteval nenehni prikaz in dokazovanje iz njene strani medtem, ko je bila moja ljubezen do nje nenehna sreča, dokler sem jo ljubil.
Prišel sem do zaključka, da je moja sreča enako moji sposobnosti ljubiti! Če bi povečal svojo ljubezen, bi lahko povečal svojo srečo! To je bil prvi namig, ki sem ga imel, glede tega kaj prinese srečo. In to je bilo izjemno, kajti sreče nisem imel. In rekel sem si: “Poglej, če je to ključ do sreče, sem na konju!” Celo upanje, da lahko dobim vedno več sreče, je bilo zame izjemno, kajti to je bila številka ena na mojem seznamu stvari, ki jih želim – sreča.
To me je vzpodbudilo k tednom in tednom pregledovanja mojih preteklih ljubezenskih afer. Izkopaval sem iz preteklosti, primer za primerom, ko sem mislil, da ljubim in odkril sem, da sem bil prijazen do mojih deklet in da sem jih poskušal pripraviti le do tega, da bi me ljubile in da je bilo to sebično. To ni bila resnična ljubezen. To je bilo samo napihovanje mojega ega!
Še naprej sem pregledoval pripetljaje iz preteklosti in kjer sem opazil, da nisem bil ljubeč, sem spremenil ta občutek v ljubezen do to osebe. Namesto, da bi želel, da bi ta oseba storila kaj zame, sem spremenil ta občutek v željo, da bi jaz storil kaj za njih. To sem počel toliko časa, dokler nisem več našel primerov na katerih bi delal.
Ta uvid glede ljubezni, ko sem videl, da je moja sreča odvisna le od moje sposobnosti ljubiti, je bil izjemen uvid. To me je pričelo osvobajati, in vsak košček svobode, ko si v takšnem trpljenju, je čudovit. Vedel sem, da grem v pravo smer. Oprijel sem se člena na verigi sreče in odločen sem bil, da ne bom izpustil, dokler ne dobim celotne verige.
Čutil sem večjo svobodo. Zaradi tega sem se lažje osredotočil v umu. In pričel sem bolje opazovati svoj um. Kaj je um? Kaj je inteligenca?
Nenadoma se mi je prikazala podoba avtomobilčkov v zabaviščnem parku, ki jih je težko upravljati in se zato neprestano zaletavajo drug v drugega. Ti avtomobilčki se napajajo z električno energijo preko napete mreže izpod stropa in vsak avtomobilček jo dobi preko palice.
Ta električna moč je bila simbol za celotno inteligenco in energijo univerzuma, ki se preko palice spušča do mene in vsakogar v tolikšni meri, kolikor močno pritiska na pedalo za gas. Vsak voznik avtomobilčka jemlje toliko energije in inteligence, kot jo želi preko te žice, vendar vozi avtomobilček na slepo in se zaletava v druge avtomobilčke in se zaletava in se zaletava.
Videl sem kako lahko, če se tako odločim, vzamem vedno več in več te celotne inteligence.
In zakopal sem se v to. Pričel sem raziskovati mišljenje in odnos mišljenja do tega, kar se je dogajalo. In razkrilo se mi je, da vse kar se je zgodilo je imel izza sebe vnaprejšnjo misel in prej nikoli nisem povezal tega dvojega zaradi dejavnika časa, ki je med tema dvema.
Ko sem videl, da vse kar se mi je dogajalo, je imelo vnaprejšnjo misel preden se je zgodilo, sem spoznal, da če bi se lahko tega oprijel, bi lahko zavestno povzročil, kaj se mi dogaja!
In predvsem sem spoznal, da sem sam odgovoren za vse kar se mi je zgodilo. Prej sem namreč mislil, da svet zlorablja mene! Videl sem kako moja celotna preteklost in ves trud, ki sem ga vložil v služenje denarja in kako mi je na koncu spodletelo, je bila samo posledica mojega mišljenja!
To je bil izjemen kos svobode, da nisem žrtev tega sveta, da je v moji moči, da uredim svet tako kot želim. Namesto, da sem posledica sveta, sem lahko razlog sveta in ga uredim po svoji želji!
To je bilo izjemno spoznanje, izjemen občutek svobode!
Ko sem pričel s svojim iskanjem sem bil tako bolan, da sem bil z eno nogo v grobu. In ko sem videl, da je bilo moje mišljenje posledica tega, kar se mi je dogajalo, sem nemudoma videl svoje telo od brade do prstov na nogi, kot popolno. In nemudoma sem vedel, da je popolno! Vedel sem, da moje rane in adhezija na črevesju zaradi preluknjanih tvorov so pozdravljeni. Vedel sem, da vse znotraj mene je delovalo popolno.
In tako je bilo.
S tem, ko sem odkril, da je moja sreča enaka moji ljubezni, in odkritje, da je moje mišljenje vzrok za to kaj se mi dogaja v življenju, mi je to dalo vedno več in več svobode. Svobodo pred nezavedno prisilo, da moram delati, moram služiti denar, da moram imeti dekleta. Svobodo v občutku, da sem sedaj sam gospodar svoje usode, da lahko kontroliram svoj svet, da sem sedaj sposoben sam urejati okolje, da ustreza meni. Ta notranja svoboda je olajšala moje notranje breme v tej meri, da sem začutil kako nimam več potrebe, da počnem karkoli.
Poleg tega, nova sreča, ki sem jo izkušal je bila tako čudovita! Izkušal sem radost za katero nisem vedel, da sploh obstaja. Nikoli si nisem mislil, da je sreča lahko tako izjemna.
Odločil sem se: “Če je to tako čudovito, ne bom prenehal, dokler ne pridem do konca!” Nisem vedel kako radosten je lahko človek.
Pričel sem še raziskovati še naprej, kako lahko razširim to radost. Še naprej sem spreminjal mojo držo do ljubezni. Predstavljal sem si dekle, ki sem jo najbolj želel, kako se poroči z kakšnim mojim prijateljem ali celo z nekom za katerega bi najmanj želel, in nato sem užival, kako uživata drug v drugim. Zame je bil to ekstrem v ljubezni in če bi to lahko dosegel, bi mi to dalo več te čudovite stvari, ki sem jo izkušal.
In tako sem delal na tem. Vzel sem določenega fanta Burl-a in določeno dekle in nisem prenehal dokler nisem čutil radost, kako uživata drug z drugim.
Nato sem vedel, da sem tam – ali skoraj tam.
Nato kasneje sem imel nadaljnje preizkušnje glede tega, ko sem se pogovarjal z ljudmi, ki so mi nasprotovali brez konca in kraja medtem, ko sem jim poskušal pomagati. Zavestno sem čutil največjo ljubezen do njih, ko so me napadali. In radost tega, kako sem jih ljubil, je bila tako čudovita, da sem se jim zahvalil ne da bi sploh razmišljal, za priložnost, da sem se pogovarjal z njimi, kar jih je spravilo v zadrego.
Veličastnost vedenja kaj si. To je izjemna izkušnja, je navdušenje, evforija. Ne obstajajo besede s katerimi bi to opisali, saj živimo v času, ko tega ne izkušamo in zato ne razumemo. Kako bi potem lahko imeli besede s katerimi bi opisali tisto česar ne razumemo?
Ni besed s katerimi bi lahko opisali te občutke saj so tako daleč onkraj trenutnega razumevanja. Zato sami izberite besede, ki jih najbolj poznate in to je to. Jogananda uporablja besede “vedno-nova radost, ki izvira vsako sekundo” in to je praktični način kako bi to opisali. Sprva je to radost, ki se prelije vsako sekundo, in se še kar preliva in preliva – in se počutiš, kot da tega ne moreš brzdati. Kasneje se to sklene v zelo globok mir, najbolj miren mir, kot si ga lahko predstavljate. To je okusen mir, ki je precej bolj udoben kot vedno-nova radost. Vendar prosim, dobite vedno-novo radost!
Zelo lahko je obtičati v stanju vedno-nova radost. Zato temu pravijo ananda telo. To je zadnja tančica, ki jo moramo odstraniti. To je zadnji zid, skozi katerega se moramo prebiti. Ko pričnete to vedno-novo radost, je to tako dobro, da želite s tem nadaljevati. Prav tako ni občutka potrebe, da bi to spremenili, vse je tako čudovito. Vendar to ni končno stanje. Končno stanje je mir, ki presega vse razumevanje. To je globok, globok mir. Premikaš se skozi svet, telo se premika, a vendar si ves čas v absolutnem miru. Lahko bi okoli tebe padale bombe, a imaš ta popolni mir, neglede kaj se dogaja v okolici.