Japonsko lokostrelstvo in želje
Kyudo pomeni “pot loka” in je pravzaprav umetnost japonskega lokostrelstva. Okvirno pred dvema tednoma sem namreč slučajno zasledil oddajo o japonskem lokostrelstvu in ker me zelo zanimajo borilne veščine, sem si jo ogledal. Obstaja mnogo šol in smeri japonskega lokostrelstva in vsaka ima svoj poudarek oziroma svoje bistvo. Nekatere šole poudarjajo učinek, druge estetiko, nekatere so potomke vojaških šol, druge spet učijo obliko lokostrelstva, kot meditacijo v akciji.
No, nekako najvišji cilj kyudo-a je stanje shin-zen-bi, kar bi lahko v grobem prevedli v “resnica-dobrota-lepota”. To bi lahko povzeli v sledečo misel. Kadar lokostrelec strelja pravilno (resnica) in z neoporečnim duhom in odnosom do vseh oseb in stvari, ki so povezane s kyudo-em (dobrota) je lepota streljanja naravno uresničena. Moram priznati, da sem navdušen nad odnosom, ki ga imajo Japonci do vsega. Vse spremenijo v ritual, čaščenje in iščejo popolnost v vsemu. Vsaka malenkost je pomembna.
No kar me je še posebej navdušilo, je bila izjava učitelja ene izmed šol kyudo-a. Rekel je, da cilj lokostrelstva ni želja, da bi zadeli tarčo. Cilj je, da popolnoma odstranijo vse želje in tako pride čisto naravno in spontano do tega, da se tarča zadene. Dejal je, da je želja, da bi zadeli tarčo, le nemir, ki poruši in oslabi možnost, da bi zadeli tarčo.
Sam se z lokostrelstvom nikoli nisem ukvarjal, sem pa imel pred mnogo leti hobi igranje pikada. Vem, da se lokostrelstvo in pikado nikakor ne more primerjati, vendar so osnovni principi enaki. Pri obeh ciljamo v tarčo.
No, kar sem že takrat opazil, po neštetih urah igranja je bilo, da kadar sem tekmoval, oziroma sem imel željo, da bi premagal nasprotnika ali da bi zadel točno določeno vrednost na tarči, je ta želja povzročila nemir in ustvarila nekakšno napetost ali stres, ki je seveda izničil sposobnost, da bi zadel tisto, kar sem želel.
Po drugi strani, ko sem bil popolnoma sproščen, ko nisem imel nikakršne želje, da bi kogarkoli premagal ali da bi zadel točno določeno vrednost na tarči, sem bil praviloma nepremagljiv. V tistem stanju sem bil dobesedno sposoben zadeti karkoli in to z lahkoto in čisto naravno. In kadar sem v tistem stanju tekmoval, me ni nihče mogel premagati. Skratka veljal sem za izjemno dobrega igralca pikada. V tem stanju je bil le pikado, lepota in užitek igranja. Ni bilo ne mene, ne tarče, ničesar. Bila je le lepota.
Skratka, to kar uči kyudo, stanje “resnica-dobrota-lepota” je resnično naravni način, da dosežemo popolnost v vsemu kar počnemo.
V preteklosti sem že napisal nekaj člankov ne temo želja. Ta tematika se mi zdi izjemno pomembna, zato se tudi tokrat ponovno vračam k njej. V družbi je veliko govora o željah. Vsi imamo želje. Želimo idealnega partnerja, dobro službo, stanovanje ali hišo, denar, uspeh, raznorazne stvari, dogodke in izkušnje, skratka marsikaj.
Željo bi lahko opisali kot proces, ki se odvija v našem umu. Morda bi ta proces lahko opisali nekako takole: V umu se nam pojavi podoba nečesa česar nimamo in dobimo občutek, da brez tega nismo popolni ali celi. Ta podoba je na primer lahko rezultat tega, da vidimo kako je sosed kupil najnovejši Mercedes. Torej se pojavi želja. Želim to ali ono. Šele, ko bom to dosegel, bom miren, bom popoln in cel in srečen. Skratka želja je običajno občutek pomanjkanja oziroma občutek, da nismo celi in da nam nekaj manjka. In bolj kot si nekaj želimo, močnejši je občutek pomanjkanja in to nas izjemo boli.
Če ste ljubitelj zakona privlačnosti, ste morda slišali, da to kar držimo v svojem umu, teži k temu, da se tudi uresniči. Vendar kaj držimo v svojem umu, ko si nekaj želimo? Ali je to podoba tistega kar želimo ali je to občutek pomanjkanja? Po moji izkušnji ima občutek veliko večjo težo od misli in podob, ki jih držimo v umu.
To preprosto pomeni, da bolj kot si nekaj želimo, večji imamo občutek pomanjkanja in nemoči, bolj trpimo in manjša je verjetnost, da bomo želeno tudi dobili. Se pravi kadar vam nekdo reče, da nečesa niste dobili samo zato, ker si tega niste dovolj močno želeli, to po moji izkušnji preprosto ni res. Želja nam nikoli ne prinese tistega kar želimo. Želja nikoli ni tisti želeni objekt ali subjekt. Je le občutek pomanjkanja in nemoči.
No, ker uporabljamo jezik in vsakdo razume besede na svoj način, je smiselno tudi omeniti namero ali odločitev, kar včasih tudi imenujemo želja. Recimo, da želimo nov avto. Enostavno se odločimo kateri model želimo, ugotovimo koliko stane in kje ga lahko kupimo in nato sledimo vsem potrebnim korakom, ki jih moramo storiti, da avto kupimo. Bistvena razlika od zgornjega primera je v tem, da nimamo občutka pomanjkanja ali nemoči. Preprosto se odločimo ali se namerimo nekaj nabaviti ali doseči in nato samo počnemo vse tisto kar je potrebno, da dosežemo svoj cilj ali željo. To je bolj odločitev ali namera in ni nikoli problematična.
Za vajo vam predlagam, da se vprašate kakšen je občutek, ko nekaj želite in kakšen je občutek, ko nekaj imate? Kakšna je razlika med temi občutki?
Ali bi raje želeli idealnega partnerja za vas ali bi raje bili z idealnim partnerjem?
Ali bi raje želeli dober avto ali bi raje imeli dober avto?
Ali bi raje želeli zabavno službo ali bi raje bili v zabavni službi?
Ali bi raje želeli strasten seks ali bi raje strastno seksali?
Kakšna je razlika med temi občutki? Ali verjamete, da če se oklepate občutka želje po nečem, da dejansko lahko tudi dobite to kar želite? Ali bi morda bilo bolje, če bi v umu vzdrževali občutek, da nekaj imate, počnete ali ste?
Razmislite o japonskem lokostrelstvu in kako je želja le občutek nemira, stresa, napetosti, pomanjkanja, nemoči in nam prinese običajno le trpljenje in bolečino. In poglejte kako bi lahko presegli te občutke in čutili le tisto “resnico-dobroto-lepoto”, ki jo kyudo tako lepo opiše.
Želja, poželenje, hrepenenje, strast vse to so sinonimi, ki predstavljajo odgovarjajoči občutek, ki ga zelo radi čutimo in vzdržujemo v svoji zavesti. Željo ali poželenje je namreč precej bolje čutiti, kot je čutiti strah. In veliko raje čutimo hrepenenje kot žalost. In še precej raje si nekaj želimo, kot da čutimo apatijo. To so zelo dobri razlogi zaradi katerih se tako radi oklepamo želja in trpimo na malo bolj prefinjen način.
Vendar obstaja pot onkraj vsega tega. Že Buda je pred okvirno 2500 leti prišel do zaključkov, da obstaja trpljenje, da so vir trpljenja naše želje, da obstaja tudi pot ven iz trpljenja in da je ta pot, da preprosto opustimo želje. To seveda ne pomeni, da ne bomo dobili tistega kar želimo. Kadar odstranimo želje, pridemo v stanje shin-zen-bi, ki ga opisuje kyudo “resnica-dobrota-lepota” in tukaj se naravno uresničijo naše želje - oziroma naravno zadanemo tarčo.