Poročilo o devet-dnevnem seminarju
Skoraj dva tedna je že minilo od moje udeležbe na dveh seminarjih o metodi Sedona v ZDA. Vtisi so se polegli in vsakdanja rutina je ponovno zavzela svoje mesto v mojem življenju.
Pred časom sem napisal prispevek o dveh nivojih metode Sedona. Ko sem se leta 2005 prvič udeležil sedem-dnevnega seminarja je čisto vse potekalo na tistem prvem nivoju. To je nivo osebnostne rasti in samo-pomoči. O bolj duhovnih nivojih praktično ni bilo govora. Ko sem tako redno obiskoval nadaljnje sedem-dnevne seminarje, se je to hitro pričelo spreminjati.
Naj najprej pojasnim kakšna je pravzaprav razlika med sedem in devet dnevnim seminarjem. Kot prvo in najbolj očitno je seveda dva dneva razlike, no vendar to sploh ni pomembno. Sedem-dnevnega seminarja se lahko udeleži vsakdo, ki bodisi prebere knjigo metoda Sedona ali opravi avdio tečaj ali obišče tečaj v živo. V praksi tega nihče ne nadzira in tako pride na sedem-dnevni seminar veliko ljudi, ki pravzaprav metode niti ne pozna in se z njo pravzaprav sreča prvič.
Zato se je tukaj v preteklosti Hale bolj posvečal osnovnim tehnikam in se tudi ukvarjal z bolj vsakdanjimi problemi, oziroma s področjem osebnostne rasti in samopomoči. Ljudje so ga v glavnem spraševali kako rešiti svoje vsakdanje probleme in tegobe in poudarek je bil na izpuščanju neželenih občutkov.
No pred nekako dvema letoma in pol pa se je to pričelo temeljito spreminjati. Seveda Hale še vedno pomaga vsakomur z njihovimi problemi, vendar je pričel uporabljati bistveno bolj tisti drugi nivo metode Sedona. Vedno bolj je začel uporabljati orodja in tehnike, ki temeljito prekoračujejo osebnostni nivo in bi lahko rekel, da so v celoti duhovna (če lahko sploh postavimo tako omejitev).
Devet-dnevni seminar je odprt le tistim, ki so že prej obiskali sedem-dnevnega. Tako zagotovijo, da imajo vsi udeleženci vsaj osnovni vpogled v metodo Sedona in poznajo njene tehnike in orodja. Hale rad pravi, da devet-dnevni seminar prične tam, kjer se sedem-dnevni konča. Običajno namreč traja kar nekaj dni, da ljudje lahko sploh absorbirajo to kar prinaša drugi nivo metode Sedona, saj gre temeljito onkraj vsega kar smo vajeni.
Prvi nivo nam predstavi, da so občutki le občutki, da občutki niso dejstva in prav gotovo niso to kar smo in jih zato lahko izpustimo. Na drugem nivoju pa gremo še globlje, saj praktično spoznavamo kako vse tisto kar mislimo, da smo, pravzaprav nismo. Kako je naš “Jaz” le misel in tudi ni tisto kar v resnici smo.
Tako večino časa izrabljamo za različne vaje, ki temeljijo na poizvedovanju o tem “Jaz-u” oziroma o vsem tistim s čimer se običajno identificiramo. In ko vedno znova in znova, odkrivamo, da nismo tisto kar smo mislili, da smo, to povzroči velik premik v našem dojemanju sveta. Problemi, težave, trpljenje in druge nevšečnosti pričnejo odpadati kot listje v jeseni, saj spoznamo na najglobljih nivojih kako je vse to le proizvod našega uma in nima nikakršne veze s tem kar v resnici smo.
Moram priznati, da mi tovrstno poizvedovanje izjemno odgovarja, saj mi vedno povzroči nekakšen pretres mojega sveta, iz katerega se lahko porodi marsikaj in ki me vedno znova preseneča.
Praktična vaja
Danes bo vaja iz tega drugega nivoja metode Sedona in se bo osredotočala na naš koncept časa. Pravzaprav to niti ne bo vaja, le podal vam bom nekaj vprašanj, za katera priporočam, da si jih postavite in o njih razmislite. Ne samo prebrati vprašanj, ampak resnično razmislite o vsakem vprašanju.
Ali obstaja preteklost, če ne razmišljate o njej (preteklosti)?
Ali obstaja prihodnost, če ne razmišljate o njej?
Kdaj razmišljate o preteklosti?
Kdaj razmišljate o prihodnosti?
Ali je možno, da sta preteklost in prihodnost le koncepta v našem umu in v resnici ne obstajata?
Ali je karkoli narobe s tem trenutkom sedaj, če ne razmišljate o njem?