Tlačenje in izražanje čustev
Potlačiti pomeni prikrivati naša čustva, jih potisniti tja, od koder so prišla, jih zanikati, zatreti in se pretvarjati, da jih ni. Vsako čustvo, ki se ga zavedamo in ga ne opustimo, se avtomatično shrani v delu našega uma, ki se imenuje podzavest. Najpogosteje potlačimo čustva tako, da jim skušamo ubežati. Če dovolj dolgo nismo pozorni nanje, jih potlačimo v globine podzavesti. Verjetno ste že kdaj slišali za pregovor: Čas ozdravi vse rane. O tem bi se dalo razpravljati. Za večino od nas to dejansko pomeni: “Če mi daste dovolj časa, bom lahko potlačil karkoli.”
Priznam, da obstajajo trenutki, ko je tlačenje čustev veliko boljša izbira kot njihovo izražanje – ko ste na primer v službi in vaš nadrejeni ali pa sodelavec trdi nekaj, s čimer se ne strinjate, a veste, da to ni pravšen trenutek, da se odzovete. Vendar zdajle govorimo o tisti vrsti tlačenja čustev, ki nam je že prešla v navado in ki je nezdrava in neproduktivna.
Pred svojimi čustvi pobegnemo tako, da gledamo televizijo, gremo v kino, beremo knjige, pijemo alkoholne pijače, uživamo zdravila na recept ali pa druga, se ukvarjamo s telovadbo ali s celo vrsto drugih aktivnosti. Ustvarjene so zato, da preusmerijo našo pozornost od čustvenih bolečin ravno za dovolj dolgo, da jih lahko potlačimo. Prepričan sem, in verjetno se boste strinjali z menoj, da večina zgoraj navedenih dejavnosti sama zase ni neprimerna. Gre samo za to, da se nagibamo k prekomernemu izvajanju teh dejavnosti ali uživanju škodljivih substanc in zato izgubimo nadzor. Postanejo neke vrste kompenzacija za našo nezmožnost obvladovanja svojih notranjih čustvenih konfliktov. Prekomerni beg (eskapizem) je v naši kulturi tako zelo pogost, da od njega odlično živijo številne panoge.
Ko odrastemo, smo že tako vešči v tlačenju čustev, da to počnemo, kot bi nam bilo prirojeno. V tem postanemo tako vešči - ali pa celo bolj - kot smo bili v otroštvu vajeni opuščanja čustev. Pravzaprav smo potlačili že toliko svoje čustvene energije, da smo že malce podobni tempiranim bombam. Pogosto se niti ne zavedamo tega, da smo potlačili naš pravi čustveni odziv, dokler ni že prepozno: naše telo prične kazati znake bolezni, ki so posledice stresa, ramena imamo dvignjena do ušes, želodec nam je že čisto zavozlan. Ali pa smo tudi že kdaj eksplodirali in rekli ali storili nekaj, česar nam je žal.
Tlačenje čustev je ena od dveh skrajnih točk, ki jih naše čustveno nihalo običajno dosega na svoji poti. To nihanje je odvisno od tega, kako ravnamo s svojimi čustvi. Druga skrajnost je izražanje čustev. Če smo jezni, kričimo; če smo žalostni, jočemo. Svoja čustva sprostimo. Iz svojega čustvenega lonca na pritisk spustimo malce pare, a s tem še zdaleč nismo ugasnili plina. To nam pogosto vzbudi boljši občutek kot potlačenje, še zlasti če smo že zablokirali svojo zmožnost izražanja. Po takem čustvenem izbruhu se pogosto počutimo bolje; a vendarle ima izražanje čustev tudi svoje pomanjkljivosti.
Dobra terapija je običajno zasnovana tako, da nam pomaga ponovno priti v stik z svojimi čustvi in jih izraziti. Če ne bi jasno povedali okolici, kako se počutimo, zdravi, trajni odnosi gotovo ne bi mogli preživeti. Kaj pa če se izrazimo na neprimeren način in izven terapije? Kako se počuti človek, ki smo mu ravnokar v obraz povedali, kaj čutimo? Pogosto nas lahko taki izbruhi privedejo v še večji konflikt, čustva na obeh straneh se stopnjujejo in kaj zlahka uidejo izpod nadzora.
Niti tlačenje niti izražanje čustev nista sama zase problematična. Sta samo dva skrajna pola našega običajnega obvladovanja čustev. Do problema pride, ko izgubimo nadzor nad enim ali drugim. Zato pogosto naredimo ravno nasprotno od tistega, kar smo nameravali. Pogosto se tudi ujamemo na eno ali drugi strani pola – in prav to so trenutki, ko moramo najti toliko svobode, da lahko stvari spustimo.
Metoda Sedona vam lahko pomaga izboljšati praktično vsako področje vašega življenja.