Čutiti ali ne čutiti?
Vedno, ko se usedem pred računalnik, da bi napisal članek za novi izvod e-novic o metodi Sedona se znajdem v dilemi. Le kaj naj napišem? Običajno se mi tekom tedna pojavi cel kup idej za naslednjo temo, ki bi jo lahko izpostavil. Tako morda nekaj dni razmišljam o neki konkretni temi in sestavljam prispevek v svojem umu.
No in ko se končno usedem pred računalnik in pričnem s pisanjem, ponavadi napišem nekaj čisto drugega. Enostavno samo sedim in opazujem kako se pisanje dogaja in se čudim kako pišem nekaj čisto drugega, kot sem prvotno načrtoval.
Zelo rad se vedno znova vračam k čisto osnovnim stvarem o metodi Sedona. Eden od premikov, ki sem ga opazil v teh letih se navezuje na naše nezavedanje čustev in občutkov, ki jih čutimo.
Če se spomnite analogije s kulijem ali svinčnikom v roki, kjer kuli oziroma svinčnik predstavlja neželeno čustvo in roka našo zavest. Kar počnemo s čustvom je, da se ga oklenemo oziroma stisnemo pest okoli kulija. To stiskanje pesti oziroma oklepanje neželenega čustva je tisto kar prinaša bolečino in trpljenje. Vendar če to počnemo dovolj dolgo se bomo tako močno navadili na to stiskanje, da ga ne bomo več niti opazili. Skratka še vedno bomo stiskali pest vendar bo to postalo nezavedno, naša pozornost pa bo usmerjena drugam.
Ali če na primer pričnemo piti borovničev sok, v trenutku, ko priteče v usta in se dotakne brbončnic na našem jeziku začutimo vso pestrost in bogatost okusa borovnice. Vendar če še kar naprej pijemo in pustimo, da borovničev sok kar teče v nas, bo ta živost okusa izpuhtela in zelo kmalu ne bo več okus tako izrazit. Naš čut okusa kar otopi, če je zasičen samo z enim okusom oziroma okusa borovnice ne bomo več niti čutili.
Popolnoma enako se dogaja s čustvi in občutki. Bolj, ko se jih oklepamo, bolj “postajajo” del naše izkušnje in bolj jih potiskamo v ozadje tako, da se jih na koncu niti ne zavedamo več, čeprav so še vedno v nas. Postanemo nekako otopeli za te občutke. Vemo, da se ne počutimo dobro, a ne vemo kje je vzrok temu počutju. Ali pa si preprosto rečemo, da se počutim čisto v redu, čeprav znotraj nas vse vre.
Ta potlačena čustva si lahko predstavljamo kot ujeto energijo v našem sistemu. Je kot mlaka stoječe vode, ki stagnira in je vir najrazličnejših bakterij, ki lahko povzročijo nemalo bolezni. Če želimo živeti v radosti in sreči, moramo dovoliti tej energiji, da prosto teče saj edino tako lahko ostane zdrava. Tako kot voda v planinskem potoku, ki se vali navzdol po strugi in je polna življenja in življenjske energije.
In ravno tukaj tiči vzrok zakaj je izpuščanje tako pomembno in zakaj nam povzdigne energijo in prinese dobro počutje, veselje, radost in živost. Izpuščanje ni nič drugega, kot kadar odstranimo vse zapreke, ki preprečujejo naravni tok naše življenjske struge.
Vaš trenutek
Precej časa smo tako močno ujeti v zgodbe našega uma, da kar izgubimo stik s tem kar je.
Zato si za trenutek dovolite pozabiti na vse te zgodbe in samo globoko vdihnite in opazujte vso pestrost telesnih občutkov.
Dovolite si opaziti kako čudovito je, ko po globokem vdihu spet izpustite zrak.
Primite kakšen predmet v roke in tudi tukaj bodite pozorni na vso pestrost telesnih občutkov, ki se spontano pojavijo.
Dovolite si opazovati obliko tega predmeta, kako se čuti v roki, teksturo, barvo, vonj, skratka dovolite si, da se zaveste te celotne simfonije čutnih dražljajev, ki se samodejno in brez truda odigravajo v naši zavesti.
Dovolite si opaziti, kako je to preprosto dejanje dobesedno kot čudež.
Dovolite si opaziti kako je ta trenutek edini trenutek v vašem življenju, edini trenutek, ko življenje sploh je.
Dovolite si opaziti živost tega trenutka in mu dovolite, da se spontano vedno znova poraja, kot edini trenutek, ki je.
Dovolite si opaziti kako je ta trenutek, vedno novi sveži trenutek.
In samo počivajte ali mirujte in dovolite sedanjosti, da se razodeva takšna kot je.