Kratka zgodbica
Po skoraj šestih letih neizprosne uporabe mojega računalnika se je zgodilo neizbežno. Pred nekaj dnevi se je namreč pričel obnašati skrajno nezanesljivo in pogosto preprosto odpove, tako da se samodejno in nepričakovano izklopi in se kar nekaj časa ne pusti ponovno zagnati.
Zato bom danes zelo kratek saj ne vem koliko časa mi bo računalnik še deloval. Danes sem se spomnil na zgodbo, ki sem jo slišal pred mnogo leti in verjamem, da je čudovit primer in opomnik za to kar nam lahko metoda Sedona nudi. Žal se točnih podrobnosti zgodbe ne spomnim več, tako da bom malo improviziral in povedal zgodbo na svoj način.
Dva budistična meniha sta hodila po poti. Starejši menih je bil menih skoraj vse svoje življenje in je bil zelo izkušen. Mlajši pa je to postal šele pred nekaj leti in je bil poln mladostnega entuziazma. Budistični menihi imajo zelo stroga pravila kaj smejo in česa ne. In eno od teh pravil je, da se ne smejo dotakniti ženske.
Ko sta tako hodila, sta pred potokom naletela na mlado žensko, ki je želela prečkati potok a se je obotavljala, saj ni želela zmočiti svojih oblačil. Starejši menih jo je brez razmišljanja prijel in prenesel na drugo stran potoka. Mladi menih je vse to zgroženo opazoval a se je vzdržal in ni rekel niti besedice.
Po temu incidentu sta skupaj v tišini hodila naprej po svoji poti. Starejši je bil popolnoma miren in užival v čudovitem dnevu in prekrasni okolici. Mlajši pa je bil vidno vznemirjen in napet. Očitno ga je nekaj težilo.
Po nekaj urah mlajši menih ni več vzdržal in je okaral starejšega meniha: “Le kako si lahko prijel tisto žensko in jo prenesel čez potok? Ali si čisto pozabil na naša pravila?” Na kar mu starejši menih odgovori: “Jaz sem žensko izpustil na drugi strani potoka, ti jo pa že več kot dve uri še vedno nosiš.”
Mislim, da je ta zgodba čudovit primer, kako lahko čisto po nepotrebnem nosimo marsikaj, kar bi lahko že zdavnaj izpustili.