Mogočnost ne-vedenja
Kot sem že omenil v enem prejšnjih člankov, ponavadi ne vem kaj naj napišem za tekoči izvod e-novic. Preprosto se usedem pred računalnik, odprem urejevalnik besedil in samo čakam in opazujem kaj se bo zgodilo.
V teh trenutkih je zanimivo opazovati um, kako se v njem porajajo in odmirajo različne ideje o morebitni temi, ki bi jo lahko izpostavil. Kakšne teme se zdijo morda bolj primerne v določenem trenutku, druge spet manj.
Kot plimovanje na oceanu se dvigujejo posamezni valovi, za nekaj trenutkov zavzamejo svoje mesto na odru pozornosti in se razlijejo po obali zaviti v peno. Kakšna je razlika med posameznimi valovi? Kaj naredi en val bolj pomembnega od drugega? Katera tema je bolj pomembna od druge v temu trenutku?
Bolj kot opazujem te valove na oceanu prisotnosti zavedanja, bolj je jasno, da ni prav nobene razlike. Ni ene stvari, ki bi bila bolj pomembna od druge. Katero torej izpostaviti? O kateri temi pisati?
Naš um je skorajda obseden s potrebo, da ve kaj in kako. Um neznosno želi vedeti, kaj naj bi bil naš naslednji korak. Ena temeljnih potreb uma je nadzor nad vsem. Želimo nadzirati svoje počutje, svoje finance, svoje zdravje, svojo varnost, kaj doživljamo, kaj jemo, kaj počnejo ljudje, ki so nam blizu, svoje otroke, sodelavce, sosede, vreme, kaj se predvaja na televiziji, ipd.
Kadar um česa ne ve, izgubi občutek nadzora. In ta občutek pomanjkanja nadzora je vir mnogih frustracij. In ravno zato tako močna potreba po temu, da bi vedeli kaj se bo zgodilo in kaj narediti.
Vendar kot verjetno zelo dobro veste, je nemogoče nadzorovati naše okolje in vse okoliščine v katerih se znajdemo. Morda to lahko počnemo do določene meje, vendar prav kmalu se zgodijo stvari, ki so preprosto izven našega nadzora.
In to je eden velikih problemov našega uma. Dokler se identificiramo s svojim umom in svojim mišljenjem bomo vedno doživljali majhne in velike frustracije iz naslova občutka pomanjkanja nadzora.
Ključ in edina rešitev je, da prepoznamo kako mi nismo naš um in nismo naše mišljenje. Le to je le val na oceanu tega, kar v resnici smo. Um in mišljenje sta le pojava na ali v temu, kar v resnici smo.
Dober način, da se pričnemo zavedati tega kar v resnici smo, je da se naučimo biti v stanju “ne-vedenja”. V stanju, ko nimamo odgovorov na to kaj bo in kaj narediti. To stanje nam bo v začetku vzbujalo mnogo čustev in občutkov, ki bi jim lahko rekli negativni občutki in neprijetna čustva.
Na srečo jih lahko zelo hitro s pomočjo metode Sedona izpustimo in tako sčasoma postaja to stanje “ne-vedenja” vedno bolj udobno in prav kmalu nam ne vzbuja več prav nič negativnih čustev. Vstopimo v praznino, ki pravzaprav ni praznina. Je kot noseča praznina, ki je vir vsega kar je.
In tukaj se prične dogajati premik, ko pričnemo vsaj na trenutke presegati tisto kar imenujemo naš um in mišljenje ali ego. Tukaj pridemo onkraj vsega kar smo verjeli da smo, in pričnemo videti stvari v mnogo širši in globlji perspektivi. Ta praznina ali prisotnost zavedanja se nam prične vedno bolj razodevati.
In kar je najbolj pomembno, v tem stanju “ne-vedenja” pravzaprav vstopimo v stanje naravnega “vedenja” ali intuicije. Um sicer ne ve, vendar to kar smo, ve vse. In to postaja vedno bolj očitno.
Torej prihodnjič, ko se boste znašli v situaciji, ko ne boste vedeli kaj in kako, je to odlična priložnost, da opustite morebitne neprijetne občutke, ki spremljajo to stanje in presežete svoj um in vstopite v čudoviti svet lastne intuicije in vedenja. Dovolite si “ne-vedeti”. Srečno…