Na poti
Ena mojih strasti so potovanja. Spomnim se, ko sem se prvič odpravil čisto sam na daljše potovanje v Avstralijo. Pravzaprav to ni bilo niti tako davno nazaj. Bilo je leta 1996. Iz Brnika sem poletel v Frankfurt, od koder sem potem imel tisti dolgi let s postankoma v Singapurju in Bangkoku.
Ko sem tako v Frankfurtu čakal na ta moj let, sem bil že pošteno prestrašen. Tedaj sem se namreč šele docela zavedel, da se odpravljam popolnoma sam v neznano, kako ne vem niti kje bom spal in jedel ne nič drugega. Skratka celo potovanje se mi je nenadoma zazdelo kot ena velika neznanka, napaka in groza. Čisto sam na drug konec sveta. Le kaj sem mislil, ko sem se odločil za to pot?
No, tedaj se svojih občutkov še zdaleč nisem zavedal tako kot se sedaj. Vedel sem samo, da me nekaj hudo stiska v želodcu. In to tako močno, da sem moral celo bruhati. Seveda sem se tolažil s tem, da je to od kakava, ki sem ga spil na letališču, vendar danes vem, da je to bil strah napihnjen do skrajnosti.
S to zgodbico sem začel, kar se to navezuje na temo, katere bi se rad danes dotaknil. Vsaka naša odločitev, da nekaj spremenimo v svojem življenju, je kot potovanje v daljno deželo. Morda vemo samo to, da nam ni všeč tam kjer smo in želimo iti nekam drugam. Morda niti ne vemo kam sploh želimo iti. Morda niti ne vemo kakšna naj bi bila naša destinacija in kaj to za nas pomeni. Morda je naš cilj tako daleč, da se nam niti ne sanja kako priti do tja. Ali pa točno vemo kam želimo iti, a se nam to zdi popolnoma nedosegljivo.
Skratka vsaka naša želja, da bi nekaj spremenili v svojem življenju je polna neznank. Je pot v neznano. In čisto normalno je, da se nam to upira. Strah nas je spremembe in hkrati se nam upira tam kjer smo. Morda je cilj tako daleč, da smo enostavno preplavljeni z občutki in to nas popolnoma paralizira.
Vendar v resnici je stvar izjemno preprosta. In prepričan sem, da tudi vi to veste. Če ne zavestno, pa vsaj nekje globoko znotraj vas. Dokler gledamo na vsako potovanje kot na celoto, je ta celota lahko polna neznank in tako izjemno velika, da nas preplavi množica občutkov, kar nas običajno zablokira in ustavi na našem potovanju.
Vendar vsako potovanje se začne le z enim majhnim, drobcenim korakom. Ta korak je izjemno enostaven. In ko naredimo tega, to samo ponovimo. In še enkrat, in še enkrat, in vsak naslednji korak je lažji. In na koncu, še preden se sploh dobro zavemo, se znajdemo na cilju - kjerkoli in kakršenkoli že je.
Torej današnje sporočilo je sila preprosto. Namesto, da gledate na želene spremembe v vsej svoji veličini, se odločite narediti le en majhen korak. Pri majhnih korakih, ki jih lahko naredimo le v enem samem trenutku imamo opravka le z eno samo zadevo naenkrat. Ta ena zadeva ali en korak ni nikoli večji kot zmoremo. Zato je enostaven.
Če veste, da bi želeli iti vsaj okvirno na primer proti severu, je zagotovo prvi korak, ki ga lahko naredimo to, da se najprej obrnemo proti severu. In nato lahko naredimo prvi majhen korak. In če nismo prepričani, se lahko za trenutek ustavimo in si dovolimo privaditi na ta novi položaj. In ko se počutimo zadosti varne in mirne, naredimo naslednji korak.
Skratka, ni nujno, da opravimo celo pot v enem samem zamahu. Lahko si vzamemo poljubno časa in stopamo samo takrat, ko se počutimo zadosti udobno in varno.
In popolnoma enako je, ko izvajamo želene spremembe s pomočjo postopkov metode Sedona. Ni nujno, da naredimo vse naenkrat. Ko izpuščate, izpuščate in ko ne, pač ne. Tudi to je čisto v redu. Dostikrat je celo bolje tako, kot da se silimo na neki poti, ki se nam preveč upira. Enostavno si lahko vzamemo čas in delamo samo tako velike korake, kot nam je udobno. In če potrebujemo odmor, je tudi v redu.